Posvet »Omejevanje zadolževanja Slovenije in sprememba 149. čl. Ustave«, Državni svet Republike Slovenije in Civilna iniciativa 149 – Ustavimo Zadolževanje Slovenije!, petek, 16. marec 2012:”Vprašanje ali je visoka zadolženost glavni vzrok težav ali je samo simptom nekih globljih težav…

Ni mogoče mimo tega, da Slovenija nima avtohtone vizije razvoja, ki bi odsevala dolgoročne potrebe ljudi in prostora. Lokalni resursi so od osamosvojitve naprej večinoma trpeli vsakovrstna ponižanja in so zato danes endogeni razvojni potenciali tako na tleh kot verjetno niso bili še nikoli, od razpada Avstroogrske naprej. Slovenske elite so od osamosvojitve postale evropske na lizbonski način, ne na slovenskega.

Podatki Svetovne banke kažejo, da Slovenija za drugimi članicami EU najbolj zaostaja v kazalnikih kakovosti vladanja. Zato je smiselno vprašanje kaj je večji problem v Sloveniji
– da je država draga za sedanje in zdaj celo že za prihodnje davkoplačevalce in je potem treba znižati njene stroške
– ali je morda hujši problem to, da z zbranimi sredstvi ne doseže dolgoročno premišljenih učinkov?
Samo trije primeri:
– v okviru vlade ima medsektorsko usklajevanje s 300 usklajevalnimi skupinami monumentalne razsežnosti in minimalne učinke. Pri tem pa je Svet za trajnostni razvoj kot najvišji razvojni usklajevalni organ postal povsem osmešena in razvrednotena ustanova.
– Naslednji primer je Resolucija o normativni dejavnosti, ki je imela poslanstvo uvesti red na področju priprave predpisov in obvladati implementacijski deficit, razkorak med zapisanim in uveljavljenim, ki je v Sloveniji še veliko večji problem kot javni dolg. Resolucija ni bila pripravljena po lastnih navodilih in je bila le četrtletje po sprejemu (2009) že več kot stokrat prekršena.
– Kljub evidentno vse slabšem javnem upravljanju, gledano v celoti (izraženo kot nižji nivo javnih storitev, nižji BDP, manj zaposlenih), imamo po mnenju vlade v javni upravi vse več in vse bolj odlične javne organizacije – odlične v smislu totalnega obvladovanja kakovosti.
V Sloveniji je očitno prišlo do kratkega stika med realnostjo in vodenjem javnih zadev. Naraščanje dolgov je neposredna posledica tega, da politične elite niso bile zmožne izvajati strukturne spremembe na demokratično sprejemljiv način. Zlato pravilo tega v ničemer ne spreminja. V njem ni nič “zlatega”, razen legalizacija fiskalnega izsiljevanja sedanje in prihodnje generacije zaradi nezmožnosti sedanjih političnih elit doseči družbeni konsenz o daljnosežnih spremembah.
Če je v Sloveniji potrebno na ustavni ravni uveljaviti kakšno zlato pravilo, ki bo zagotovilo, da politiki opravijo svoje delo in poslanstvo, potem je to edino izvirna demokracija od spodaj in uveljavitev odločilnega glasu javnosti pri javnem urejanju vseh zadev, ki se tičejo urejanja vsakodnevnega življenja. Slovenska politična realnost je prenasičena z nasprotji med levico in desnico, ki so itak že davno brezzoba, žejna pa je odpiranja in razreševanja nasprotij med državo in družbo in neke nove kulture soočanja temeljnih nasprotij. Največji neizrabljen potencial v Sloveniji je z izgubami trenja potrošena energija družbenega konf1ikta, ki se lahko, če je pravilno kanalizirana pretvori v energijo sodelovanja, ki je sicer tekmovalna in izzivalna, vendar pa v osnovi konstruktivna.”
B. Radej, SDE
 

Oznake: