Dokaj netvegana je napoved, da je Slovenija in cel zahodni svet vstopil v dolgo obdobje krize, ki utegne trajati tudi celo desetletje, zlasti v družbenem in ekološkem pogledu. Po izhodu iz tako dolge krize ta del sveta ne bo več tak kot je bil prej. To preprosto pomeni, da se nahajamo na začetku zgodovinskega preloma, ki bo radikalno prerazdelil karte. Tako gre zdaj za to, kdo bo prej prepoznal obrise prihodnosti in se začel nanje čim prej prilagajati od znotraj in v temeljih, da bo lahko ohranil svojo identiteto in prepoznavno družbeno vizijo.
Namesto odrekanja sinergija
Slovenske možnosti progresivnega razvoja se v obdobju Dolge krize poslabšujejo, ker se povečuje njena odvisnost od predvidljivo negativnih zunanjih dejavnikov. Vstop v EU ne bo imel veliko pričakovanih ugodnih učinkov, ker se je obenem težišče globalne dinamike preneslo iz Zahoda na Vzhod. Tudi znotraj EU se je težišče premaknilo iz Bruslja, kjer je Slovenija lahko formalno soodločala, v Berlin, Pariz in London, kjer ne more več. Kljub temu ostaja Slovenija med »najbolj evropskimi« državami glede na to, da največ svojih razvojnih javnih sredstev namenja za financiranje evropskih razvojnih ciljev, ker je svoje razvojne cilje poistovetila z evropskimi – in se na ta način odrekla svoje družbene vizije razvoja.
Ne le, da Slovenija ne more več vplivati na evropske odločitve ampak očitno tudi ne zna! Podatki Svetovne banke kažejo, da za sedanjimi članicami EU najbolj zaostajamo v kazalnikih kakovosti vladanja, ki merijo kvaliteto regulative, vladavino prava, učinkovitost vladanja in nadzor korupcije. Po svoji osamosvojitvi je Slovenija razvila izrojen red diskriminacije vsega majhnega in lokalnega ter delovanja od spodaj in od znotraj.
V sedanjih prelomnih razmerah je ključno, da se Slovenija od zunanjih vzvodov svojega napredka obrne spet k sebi. Slabega javnega upravljanja javnih sredstev na primer ni mogoče odpraviti z varčevanjem niti z uveljavljanjem zlatih pravil ampak je potrebno povezati smisle sektorsko razdrobljenega vodenja politik, ki si potem v praksi na vsakem koraku nasprotujejo in ustvarjajo pekel državljanom, ko morajo v notranje tako nepovezanem družbenem redu delovati. Dokler domači pravni red ne deluje dobro za državljane bodo ti imeli zelo malo razumevanja za skladnost teh (ne)ureditev z evropskimi standardi, s podnebnimi konvencijami ali pravili svetovne trgovine.
To ima veliko opraviti s pametnim trošenjem javnih sredstev. Danes skuša vlada proračunske prihranke v stotinah milijonov evrov doseči z ukrepi zategovanja pasu, obenem pa še naprej nespametno uporablja milijardna sredstva za naložbe in za socialne transfere. Z zategovanjem pasu skuša privarčevati 2, 3, 4% BDP, namesto, da bi privarčevala 20, 30, 40% BDP s pametnim trošenjem na podlagi boljšega vladanja. Sinergija se zelo splača, vendar pa so vse dosedanje vlade skupaj na tem računu ustvarile zelo beden saldo.
Za spremembo vladajoče doktrine javnega upravljanja v prid uveljavljanja pobud od spodaj, bi bilo treba dodelati sistem medsektorskega usklajevanja, ki ima pri nas monumentalne razsežnosti in minimalne učinke. Problem je pogosto organizacijske narave, ker nosilci usklajevanja ne znajo izpeljati usklajevanja večnivojsko, kadar gre za vertikalno usklajevanje (lokalna – nacionalna raven) ali presečno, kadar gre za horizontalno usklajevanje (interesi konkurenčnosti, sociale, okolja).
Sinergijska miselnost zahteva, naj bodo politike zastavljene tako, da se medsebojno podpirajo. To bi na primer zahtevalo vsak namen porabe javnih sredstev preveriti s stališča, kako vpliva na prizadevanja vseh drugih politik oziroma njihovih ukrepov, ki so tudi pomembne za javno blaginjo. Pogosto bi lahko več javnih ukrepov združili v enega ali bi lahko kakšno javno politiko tudi povsem opustili, če bi njene namene dosegale druge politike že po posredni poti ali kot tudi pravimo temu, horizontalno. Skladnost preprosto pomeni to, da en evro porabe ne služi več enemu namenu in še temu ponavadi slabo, ampak zaradi dobre pretehtanosti porabe dvema, trem namenom naenkrat. Patrije, TEŠ6 in vsi ostali beli sloni političnih naložb, vključno s tajkunskimi, bi po tej logiki takoj odpadli.
Tudi stroške države bi na višji ravni notranje kohezije in skladnosti lahko močno znižali. Ekološke politike ne bi potrebovali v današnjem smislu, če bi se velika večina ekološko vedla odgovorno. Enako bi se lahko v veliki meri iznebili policije, vojske, davčnih inšpektorjev in prav posebej socialnih služb, zavoda za zaposlovanje in zavoda za invalidsko in pokojninsko zavarovanje. To so ustanove, ki veliko stanejo, včasih tako veliko, da preprosto zmanjka denarja za financiranje javnih namenov, ki jim služijo. Poleg tega so potrebne zaradi razmer, ki jih je ustvaril družbeni red – tega pa je mogoče spremeniti in ga je tudi treba, ko postane neznosno predrag in je na področju blaginje kljub temu neuspešen. Raven javnega dolga je v neposredni povezavi z ravnjo politične kulture v državi in povsem jasno je, da varčevanje javnih sredstev in okrnitev javnih storitev za državljane ne more prav nič pripomoči k odpravi pravih razlogov za to, da se je Slovenija znašla v dolžniški krizi.
Drugačen družbeni red bi seveda odvzel politikom svobodnjaštvo, da ravnajo po svoji vesti, ne glede na javne posledice. Vendar je tudi v pogledu kariere politikov zelo nespametno, če bi se ne hoteli v prid sinergije javnih politik odreči belim slonom. Javno upravljanje od spodaj navzgor z medsektorskim usklajevanjem ima zelo praktično lastnost, ki je pomembna zlasti za razmere nizke slovenske politične kulture in visoke razklanosti, da sinergija lahko razelektri politična nasprotja. Moč političnih nasprotnikov in koalicijskih polzaveznikov je največja, dokler se večina politike dogaja na ravni velikih vprašanj usodnega pomena – kot so razvojne naložbe, obrambni nakupi, prodaje podjetij…. Ko pa bodo ta in vsa druga vprašanja v zvezi z urejanjem vsakodnevnih vprašanj skupnega življenja prenesena v javno sfero, takrat ta relacija ne bo več ideološka ampak civilno družbena, torej ne več med nezrelo levico in nezrelo desnico ampak med sistemom in protisistemom. (Bojan Radej) Poslano v objavo Večer/POgledi
Oznake: slo