Koncept kompleksnosti je v naravoslovju dobro poznan, za potrebe premišljanj o družbi pa je postal širše zanimiv šele v zadnjem času (Easterling, Dopfer, Fosters, Potts…). Kompleksen je vsak družbeni pojav, ki ga pojasnjuje več enako dobro utemeljenih razlag, ki pa so med seboj v sporu. Razlog za to je, da niso vrednotene enotno v istem okviru racionalnosti, ampak je teh okvirov več in so na načelni ravni med seboj nepremostljivi.
Kadar je neka družbena zadeva, na primer o tem, kaj je skupno dobro in kaj nam je prednostno storiti za povečanje blaginje skupnosti, kompleksna, pomeni, da o tej zadevi ni ene same merodajne resnice. O pomembnih stvareh obstaja več dobro utemeljenih in enako veljavnih resnic, kot na primer gospodarske, okoljske, socialne oziroma globalne in lokalne. Vsaka izmed teh podlah je avtonomna in daje utemeljitev za neko stališče, ki je povsem verodostojno, vendar pa medsebojno niso kompatibilna. Vsako se poteguje ne le za drugačno vizijo družbene blaginje ampak tudi za drugačno logiko interveniranja v družbo. Posledica je, da vrednotenje temeljnih dilem, ki so celostno pomembne za družbo, sproža globoka nasprotja. To otežuje ohranjanje družbene kohezije in znižuje možnosti za transformacijske družbene spremembe, ki pa so v hitro spreminjajočem in vse bolj povezanem in soodvisnem svetu nujne in usodnega pomena. Zato ni mogoče odlagati soočenja s posledicami opažanj, da je družba postala kompleksna, predvsem glede tega, kako poslej zagotavljati njeno celovitost.
Kompleksnost ima dve plati, horizontalno in vertikalno, ki ju lahko obravnavamo, kot da sta položeni pravokotno druga na drugo. Kjer se sekata, se nahaja sredinsko območje kot »a priori« najprimernejše za vrednotenje družbenih zadev (Easterling, Kok). Horizontalna plat družbene kompleksnosti zadeva to, da imajo družbeni akterji povsem legitimne, vendar obenem na moč različne vizije o tem, kaj je dobro za skupnost kot celoto. Zgled tega je nasprotje med gospodarskimi, socialnimi ali ekološkimi smotri trajnostnega razvoja. Nasprotje med njimi je načeloma neodpravljivo in zahteva, da nosilci javnih politik vsako družbeno zadevo obravnavajo ne le več-kriterialno ampak tudi strogo ločeno po sklopih nekompatibilnih vsebin, vzemimo gospodarske kazalnike ločeno od okoljskih. A to sproži težave saj postavi pod vprašanj ustaljeni način povzemanja tega, kar vemo. Tega ni več mogoče početi s skupnim imenovalcem – denarjem, številom glasov, gledalcev, potrošnikov…, ker gre za načelna razhajanja.
Vertikalna os kompleksnosti na drugi strani pomeni, da tudi med kolektivno in individualno ravnjo presoj družbenih zadev obstaja neposredno nepremostljiv prepad. Ugotovitve, pridobljene na različnih ravneh obravnave družbenih zadev so enako pomembne, vendar si med seboj utemeljeno nasprotujejo in jih zato ni mogoče neposredno primerjati. Tako je neveljaven vsak poskus, da bi kolektivne pomene ugotovili s seštevanjem tega, kar vemo o individualnih dogodkih, obravnavanih somerno, se pravi prevedljivo na skupni imenovalec. Dokler namreč v politični filozofiji sprejemamo liberalen koncept družbe svobodnih posameznikov potem je težko v metodologiji družbenega raziskovanja braniti razprostranjeno prakso, da je oseba lahko reducirana v mersko enoto ravno enako kot vsaka druga stvar, ki jo je mogoče odmisliti tako do konca njenih posebnosti, da od nje ostane samo še to, da je preštevljiva. Kot hruške ali jabolka. A celo jabolk in hrušk ne smemo seštevati.
Horizontalno in vertikalno izražene opozicije do neke kompleksne družbene dileme so nepremostljive, ker so izražene kot opredelitev njihovih nosilcev do nečesa, kar ima zanje univerzalen pomen. Zato različni pogledi na skupne zadeve ne morejo imeti skupnega imenovalca in so »nesomerne« zato jih je treba obravnavati horizontalno in vertikalno po domenah ločeno in vsako na njen poseben način. Na primer lokalnih ekoloških dilem ni mogoče obravnavati enako kot globalnih in teh gotovo ne enako kot globalna gospodarska vprašanja.
Nesomernost je razmeroma nova formalna kategorija, ki se v obliki svoje izvedenke, družbene nesomernosti (Munda, 2004) izkaže posebej prikladna za družbeno aritmetiko. Iznašel jo je sicer že v petem stoletju pred našim štetjem nesrečni Hippasus iz Metaponta. Nesrečni zato, ker se je z odkritjem kar se da nepopravljivo zameril svojim pitagorejskim bratom, ker ideja ni šla v račun z njihovimi preprostimi predstavami o vesoljni harmoniji, katere proporci so po domnevno izraženi v razmerjih celih števil (racionalna števila). Najlepši dokaz za to je harmonija glasbe s harmonično (racionalno) formo, torej somernost. Za iracionalna števila, na primer π, √2 ali √5, na slednjega pokaže ravno Hippasus (vsebuje ga petokraka zvezda, najsvetejši pitagorejski simbol), pa so brez skupnega imenovalca lahko le nesomerna. Ta trditev je Pitagorejcem pognala kri v glavo, saj je vsadila dvom ne le v splošno veljavnost njihovih matematičnih trditev ampak v sam koncept univerzalne harmonije. Vse odtlej do današnjih časov ostaja obtožba iracionalnosti nekaj, česar se dostojni ljudje kar se da izogibajo, ker nihče ne želi biti obdolžen povzročanja disharmonije. Danes pa gre ravno za to, kot bo postopoma postalo razvidno, da iracionalnost, ki nikakor ni neveljavna, ne zatiramo več kot motnjo svojih idealiziranih, a neveljavnih zamisli ampak jo prizadevno vgradimo v svoje racionalno osiromašene miselne sisteme. V sodobno rabo sta nesomernost, v smislu resničnostne nepremostljivosti različnih znanstvenih spoznanj, uvedla Kuhn (1970) in Feyerabend sredi sedemdesetih na področju filozofije znanosti. Osvetlila sta vse bolj sistematična spoznanja, da različne vede pri proučevanju istih zadev pridejo do različnih ugotovitev, glede na to na katere podatke se oprejo, kakšne hipoteze uporabijo in kako sintetizirajo svoje ugotovitve.
Relacija družbene nesomernosti postaja pomembna, ker obstoječe forme družbenih odnosov (vzemimo antagonizem ali skrita roka trga) niso več ustrezne za pojasnilo kompleksne narave razmerij v družbi. Na primer nasprotje ekoloških in pridobitnih vrednot se nanaša na odnos, ki ne zadeva več le tega, kar je res (znanost) ali prav (zakonodaja), ampak je veliko bolj odvisno od načinov razvrščanja tega, kar vrednotimo kot dobro. Pri vrednotenju družbenih dilem je treba upoštevati, da princip določanja tega, kaj je družbeno primarno, ni samo eden ampak jih je več (Wacquant, 1997) in ti med sabo niso neposredno združljivi. Kadar spoznavamo kompleksni družbeni pojav, znanje o njem prihaja iz različnih virov, pri njegovem pridobivanju so uporabljeni različni pristopi spoznavanja, ugotovitve so pridobljene s stališča konkurenčnih znanstvenih hipotez, na koncu pa so uporabljeni še različni načini sinteze vsega, kar o pojavu z raziskovanjem zvemo. Tak postopek vodi do sistematično nasprotnih spoznanj celo med najbolj nezainteresirani in ambivalentnimi raziskovalci (Mumpower in dr., 1996).
Družbena nesomernost je tako bolj kot kategorija znanosti in potem bolj kot objektivna kategorija spoznavanja resnice, uporabna kot kategorija vrednotenja družbenih pojavov z neenovitimi podlagami spoznavanja. Vrednotenje ima potem po našem mnenju za spoznavanje družbenih kompleksij analogno vlogo kot jo je imela doslej za spoznavanje naravnih pojavov naravoslovna znanost s svojo predstavo, da je svet enostaven: obstaja ena znanstvena metoda – en skupni imenovalec – en znanstveni rezultat. A družba, ki je izvedena po enostavnih pravilih, je lahko le totalitarna: en narod – en vodja – ena resnica, ali tržna racionalnost – učinkovitost – napredek. V takšnih razmerah je prej ali slej ogrožena vsaka raznovrstnost z osebno in kolektivno svobodo vred, prihodnost pa postane negotova in temačna. Znanstvena resnica, ki vodi družbo v takšno žalostno stanje je zanjo brez pomena.
Razlikovanje med resnico in dobrim je pri vrednotenju družbenih zadev pomembno, ne le, ker se vedno prepletata ampak zlasti zato, ker se, vsaj sama po sebi, nikakor ne ujemata. Odkar upoštevamo, da narava resnice o družbenih dejstvih ni več enovita, je treba v spoznavanje družbenih zadev vpeti vrednote, da pretehtajo med konkurenčnimi resnicami kako dobro ustreza potrebam, da se konstruktivno odzovemo na družbene izzive.
Izzivi za iskalca resnice v polju znanosti in za iskalca dobrega v polju vrednotenja so sicer prepleteni, vendar pa zaradi globokih družbenih nasprotij obenem bistveno različni. Prvi mora delovati izključevalno, ko resnico ločuje od zablod, drugi pa neizključevalno o zadevah, ki so enako veljavne in pomembne. Tako to, kar je v družbi prepoznano kot resnično, ni nujno tudi prav in dobro. Na primer kot takrat, ko je, kakor v Sloveniji, eksistenčni minimum dohodka (vidik resnice) določen pod mejo revščine (normativni vidik), kar v skupnosti kot celoti reproducira socialno bedo (vidik dobrega). Tako sta v rokah znanosti in politike resnica in pravica včasih naravnana natančno proti temu, kar v družbi prepoznavamo kot pogoje za vzdrževanje skupnega dobra.
Pri raziskovanju neenostavnih družbenih zadev, je treba opustiti poenostavljeno predpostavko somernosti, ker ni veljavna za proučevanje razmer, ko je resnic več in med sabo niso združljive.
A to je šele začetek zapleta. Ker imamo pri vrednotenju opraviti z vrednotami, je spoznavanje družbenih zadev lahko le pristransko – neke trditve so lahko logično povsem konsistentne in nesporno legitimne, pa vendar zato še niso popolne in vseobsegajoče. To opažanje zdaj relacije nesomernosti obtoži še nepopolnosti, kar je huda reč, saj za njimi stojijo vrednote z univerzalističnimi hotenji. To, kar nekdo vidi in misli, je vedno preddoločeno z njegovim vrednotnim izhodiščem in z ravnjo njegove obravnave, se pravi z mestom preučevalca v strukturi družbene kompleksnosti in tako gotovo ne more biti nepristransko. Ker nihče ne more vrednotiti družbenih pojavov kakršni so, se pravi od vsepovsod naenkrat in tako predvsem neodvisno od lastnih družbenih teženj, je vrednotenje treba opraviti z neprimerljivo različnih vidikov.
Od tod potem sledi praktično vprašanje, kako obvladati grožnjo družbene kompleksnosti in ubraniti možnost celostnega razmišljanja. Kot zgolj izvedbeno vprašanje je to vendarle drugotnega pomena. Zmogljivosti našega dojemanja zapletene realnosti so seveda omejene. Zmogljivosti javnega upravljanja pa tudi, zato je treba kompleksne probleme vendarle poenostaviti, da se sploh zmoremo ukvarjati z njimi. A ključno pri tem je, da so kompleksne zadeve poenostavljene na kompleksen način, ne da so obravnavane, kakor da bi v svojem bistvu spet postale enostavne.
Konkretni primer je vzemimo reševanje agregacijskega problema v družbenih vrednotenjih. To vsaj sledi iz ugotovitev petih primerov, proučenih v nadaljevanju. Pridobljena spoznanja so na koncu povezana v sredinski način razmišljanja, ki poda teoretske okvire in metodološke smernice za raziskovanje kompleksnih družbenih zadev.
Prvi izbrani praktični primer preiskuje razloge in izhod iz težav v katere se zaplete Ekins, ko skuša operacionalizirati svoj model štirih kapitalov za potrebe integralnega vrednotenja učinkov strukturne in kohezijske politike EU na trajnostni razvoj regij (projekt SRDtools). Poslanstvo njegovega evalvacijskega modela je preučiti obstoj in naravo nasprotij med kapitali in osvetliti logiko za odločanje v problemskih situacijah. Njegova prizadevanja so v celoti vpeta v klasično trajnostno tezo, da mora ekonomija svoje raznovrstne vire uporabljati tako, da se njihova skupna zaloga na zmanjšuje. A to zastavi dilemo. Ali pravilo ohranjanja zalog velja le za skupno vsoto zalog vseh štirih kapitalov ali tudi za zalogo vsakega kapitala posebej in tako strukturno. Gre za standardno teoretsko dilemo med šibkim in strogim razumevanjem trajnostnega razvoja. Vsak vidik te dileme ima povsem drugačna pravila, ki določajo, kdaj je neko kapitalsko izgubo dovoljeno kompenzirati s povečanjem v drugi vrsti kapitala in kdaj ne.
Če so posamezne vrste kapitala pri vrednotenju medsebojno popolnoma zamenljive, ker so njihove storitve somerne, prevedljive na skupni imenovalec denarja (ali česarkoli drugega), dobimo konvencionalni tržni model, ko denar lahko v celoti kompenzira vsako okoljsko, socialno ali katero tretjo škodo nekega vladnega projekta. V takem primeru imamo šibko trajnostni model vrednotenja. Ko pa posamezne vrste kapitala niso medsebojno zamenljive niti pogojno, ker imamo njihove storitve za preveč pomembne in jih zato obravnavamo kot nesomerne, takrat imamo opravka s strogo trajnostjo. Pri slednjem se pojavi agregacijski problem, ker še ne znamo razmišljati integralno na podlagah, ki niso neposredno kompatibilne. Posledica je nepovezan razvoj, kjer različni vidiki blaginje niso zastopani enakopravno in kjer si, dodatno, raznorodna prizadevanja za blaginjo medsebojno nasprotujejo.
Prevladujoči pristopi k vrednotenju učinkov politik, so po svoji naravi mikroskopski in se skladno s tem evalvacijski sintezi večinoma izognejo ter svoje ugotovitve podajo le s pomočjo deskriptivne razlage na ravni svojih podrobnih opažanj. Ali pa se zanašajo na drugo skrajnost, kot v primeru makroskopskih pristopov. V takem primeru vso preučeno evidenco vržejo v en koš in raznorodno gradivo prevedejo na skupni imenovalec. Vsak način sinteze, ki zahteva somernost fragmentarnih opažanj, da jih obravnava na skupnem imenovalcu, pravimo, da je enostaven.
Za nekatere družbene pojave, ki so kompleksni, pa skupni imenovalec ne obstaja. Za rešitev s tem povezanega agregacijskega problema smo razvili in preizkusili poseben postopek, ki upošteva kompleksno naravo agregacijskega izziva. Kadar so pojavi nesomerni, agregacijski postopek razpade na dva dela. V prvem koraku je možna le parcialna agregacija vsebin, ki so si najbolj podobne. Rezultat je več delnih vsot, ki so agregirane tako visoko, da so med sabo kar se da raznorodne in tako lahko privzamemo, da so v nesomernem odnosu. Nesomerna razmerja so agregiorana in se nanašajo izključno na »ključne«, načelne razlike med vidiki vrednotenja. A večina zadev, s katerimi imamo opraviti pri vrednotenju ni načelne narave ampak so mešane. Razločevanje med načelnimi in nenačelnimi situacijami pri vrednotenju poda možnost za razločevanje med strogo in šibko nesomernimi ter strogo in šibko somernimi vsebinami vrednotenja.
Drugi korak sinteznega postopka tako zajema samo šibko ne/somerne vsebine vrednotenja, ki so hibridne narave, torej takšne, da so prispevne na vsaj dveh načeloma nesomernih vsebinskih področij vrednotenja. Primer sektorja blaginje, ki je po svoji naravi šibko nesomeren je socialna ekonomija, ki integralno izpolnjuje socialne in ekonomske kriterije blaginje, ki sta sicer nesomerna vidika blaginje. Razrešitev agregacijskega problema je ilustrirana na praktičnem primeru ovrednotenja vplivov razvojnega programa Pomurja za obdobje 2007-2013 na trajnostni razvoj regije.
Naslednji uporabljeni primer, ki ilustrira sredinsko razmišljanje o družbeno kompleksnih zadevah se ukvarja z opredelitvijo pojma družbena integracija. Gre za enega temeljnih pojmov sociologije, ki pa ima ključen pomen tudi kot politični koncept v EU (ekonomska, socialna in prostorska kohezija). Teoretsko je družbena integracija od Durkheima naprej obravnavana v dvojnosti med svojo mehansko in organsko platjo. Prva je zaslužna za integracijo na ravni družbenih struktur in sistema ter se tiče načelnih vprašanj, do katerih obstajajo temeljne vrednotne opozicije. V takšnih razmerah je mogoče v prid integracije zagotavljati kvečjemu ohranjanje ravnovesja nasprotij. Druga plat zajema silnice kohezije, ki so površne (sistemsko gledano) interakcije med člani družbe in jih nekateri obravnavajo kot kulturne (Delanty), drugi kot priložnostne, kontekstualne, transakcijske (Hayek) in tretji kot v bistvu protisistemske (Wallerstein).
Družbena integracija tako zahteva sinergijo med dvema, v osnovi nasprotujočima silnicama povezovanja. Sodobni sociologi od Giddensa (strukturacijska teorija), Bourdieuja (teorija polja in habitusa) ter Habermasa (teorija komunikacijskega delovanja) si prizadevajo preseči dvojnost. Njihove razlage dobro pojasnijo soodvisnost mehanske in organske integracije. V večini avtorji, razen Bourdieu, ki se postavi na mezo oziroma sredinsko izhodišče in tako razmišlja že kompleksno, ostanejo ujeti v Durkheimovo dvojno, torej enostavno zastavitev družbene integracije.
Možnosti sredinske razlage družbene integracije v razmerah izhodiščno nekompatibilnih silnic ponazori študijski primer. Izbran je s področja prostorskega razvoja, kjer so koncepti prostorske integracije, ravnovesja in kohezije dobro poznani in imajo v EU politično konotacijo. Ker pa se vsi koncepti po vrsti še vedno obravnavajo v enostavnem miselnem okviru (ali – ali), namesto v kompleksnem, je z ugotavljanjem in »zagotavljanjem« prostorske kohezije še veliko nejasnosti. Z izpeljavo študijskega primera, vrednotenja vpliva energetske politike (Nacionalnega energetskega programa, 2004) na prostorsko kohezijo Slovenije, izluščimo tretji, vmesni koncept družbene integracije. To je koncept šibkega ravnovesja, ki omogoči pojasniti soodvisnosti organske in mehanske integracije s konceptom dvojne vsebovanosti. Šele od te točke naprej je družbena integracija lahko pojasnjena formalno logično, kar takoj omogoči tudi pregleden način njenega merjenja.
Tretji primer je osvetli pomembno lastnost vrednotenja kompleksnih družbenih pojavov, da so lahko kompetentno ovrednoteni šele od znotraj, interno. Interno vrednotenje je izviren način spoznavanja družbenih zadev, če izhajamo iz razlag, da družbena realnost ni objektivna ter podana od nekoga zunaj družbe ampak je zgrajena od znotraj s strani njenih članov. To pomeni, da je tisti, ki spoznava družbene zadeve vpet v preddoločene okvire svojega vrednotenja. Nevtralnost presoj in verodostojnost vrednotenja je ogrožena in če pri tem ostane, vrednotenje povsem izgubi smisel kot pot spoznavanja družbenih dejstev, ki daje podlago razumevanju in delovanju. Od tod vprašanje, kaj ima k temu dodati sredinska racionalnost, ki jo zahteva kompleksno razumevanje družbenih zadev in je sama po sebi seveda interno zastavljena?
Študijski primer osvetli pasti internega vrednotenja. Izbran je s področja samoovrednotenja organizacij iz sistema javne uprave po Skupnem presojevalnem okviru, SPO, Evropskega inštituta za javno upravo. Organizacija O iz sistema slovenske državne uprave je ocenjena glede njene »odličnosti« pri obvladovanju organizacijske kakovosti. Poseben povod za izbiro študijskega primera je razprostranjeno opažanje, da se vse več organizacij v javni upravi ocenjuje odlično, medtem ko je kot celota javno upravljanje vse slabše, izhajajoč iz javnega mnenja in mednarodnih primerjav kazalnikov institucionalne kakovosti.
Teoretska podlaga SPO je evropski model kakovosti EFQM, izvirno razvit za potrebe upravljanja kakovosti v tržno-zasebnih organizacijah. V tem tiči izvirna težava saj neposreden prenos praks zasebnega v javni sektor prinaša poenostavitve, kot vzemimo objekten način vrednotenja (s točkovanjem meril kriterijev organizacijske kakovosti). Na drugi strani pa je javno upravljanje kompleksno in zahteva procesen pristop k vrednotenju – to zajema oceno pretvorbe vhodnih dejavnikov organizacije v njene izhodne rezultate, kjer je tudi avtonomija javne organizacije največja. Organizacija O je ovrednotena po objektnem in procesnem postopku, njuni rezultati pa se pomembno razlikujejo.
Eksperiment potrdi, da poenostavljeno, objektno vrednotenje vodi v popačeno zaključke, ki so pri razlagi raztegljivi. Ker pri samopresoji ni zunanje primerjave, je velika nevarnost, da se napor, vložen v samospoznavanje sprevrže v samovšečnost organizacij in »larpurlartizem kakovosti«. Sredinski odgovor na to nevarnost je zahteva odprtosti vrednotenja. Navznoter mora upoštevati temeljne opozicije (med različnimi vrstami dejavnikov, med različnimi vrstami rezultatov in med dejavniki in rezultati), navzven pa mora svojo samopodobo preverjati in potrjevati v primerjavah z okolico – ta je sicer že danes pomemben element samopresoj vendar obenem ena najslabše uveljavljenih sestavin celotnega postopka.
Predzadnja vaja v sredinski obravnavi posega na širše področje javne izbire glede racionalnega (ekonomskega) in demokratičnega (političnega) postopka soodločanja o pomembnih stvareh, ki se tičejo vseh. Obravnava postopek razvrščanja prioritet od najbolj k najmanj pomembni oziroma nasploh postopka odločanja med alternativami. Študijski primer spet prihaja iz Pomurja in sicer s področja socialne ekonomije, ki si prizadeva z nezaposlenimi viri blaginje zadovoljila nezadovoljene potrebe regije.
Doslej so bili prednostni projekti izbrani z uporabo poenostavljenega modela, ki skuša razvojne cilje doseči vsakega posebej. Za kompleksen pristop je potreben drugačen postopek, ki je presečen na polju povezovanja prostih resursov z nezadovoljenimi potrebami. Najbolje so bile zato po sredinskem postopku v študijskem primeru ocenjene projektne alternative, ki poleg tega, da obetajo uresničitev svojih primarnih ciljev, najbolj presečno povežejo nezadovoljene potenciale z nezadovoljenimi potrebami.
Zadnji, peti primer zaokroži potovanje od enostavnega v sredinski način razumevanja družbenih zadev. Vsi prejšnji primeri so bili izbrani s področij zanimanj sistema, medtem ko je zadnji s področja zanimanj protisistema. Globalni nastop Gibanja 99% priča, da je poslej treba družbeno dinamiko preučiti tudi s stališča sistematičnosti izključevanja tistih, ki se v tej dinamiki ne znajdejo na sistemsko zamišljen način, na primer niti kot odlični, niti v nobeni zadevi niso prednostnega pomena. Izključevanje drugačnih je največkrat rezultat prizadevanj za enovitost družb z uveljavljanjem uniformnih vrednot, kar pa se izrodil v enoumje, ki je izključevalno, zatira družbeno različnost in je asocialno. Zato se sprašujemo, kot se je pred dobrim stoletjem že Landauer, kako z izhodišč sistematične izključenosti večine članov skupnosti zasnovati protisistemsko skupnost, ki bo od uradnega sistema ločena in avtonomna.
V ospredju je organizacijski problem protisistemskih gibanj. Posamična gibanja imajo naraven odpor do medsebojnega povezovanja v stalne strukture, obenem pa nestrukturirana niso zmožna nastopiti povezano nasproti organiziranemu in visoko strukturiranemu sistemu. Predlagana je sredinska rešitev problema. Izhaja iz tega, da gibanja niso zgolj programske ampak tudi akcijske enote in ta dva njihova vidika pogosto nista uravnovešena – programi so protisistemsko ambicioznejši od aktivnosti ali obratno. Programsko-akcijske nekonsistence se lahko uravnovesijo le, kadar se uspejo presečno povezati gibanja z natančno nasprotnim programsko-akcijskim odtisom.
Z novoosvojene sredinske pozicije, kjer se sekata horizontalni in vertikalni vidik kompleksne nepremostljivosti, postaja razviden nek nov tip družbe, katere mehanske strukture so podvojene med sistemom in protisistemom, medtem ko »organska družba« niha med njima, ko tekmujeta za njeno pozornost, da jo lahko mehansko integrirata in se s tem legitimizirata.
V sredinski perspektivi postaja razvidna nova logika prizadevanj za družbeno celovitost. Obstajajo različni načini integriranja družbenih zadev, ki ustrezajo različnim načinom, na katere razumemo svojo vpetost v družbene procese in razlikam v načinu ideološke razlage njenih pomenov za nas. Družbena integracija, družbeno ravnovesje, družbena (ali prostorska) kohezija, prioritetizacija in zagotavljanje odličnosti so le značilno različni pristopi, ki imajo v osnovi isti holistični cilj, vendar pa svoj problem povsem drugače razumejo in se ga samoniklo lotevajo. Nobenega smisla ne bi imelo iskati celovite teorije celovitosti ampak moramo sprejeti raznovrstnost omejenih prizadevanj za celovitost. Silnice družbene integracije se same povežejo za našimi hrbti, kjer jih nihče ne nadzoruje vendar pa zato njeni mehanizmi niso skriti našemu vpogledu.
(B. Radej, ver. 31jul2012)
(hvala dr. Sreču Dragošu in Hariju Kopšetu za pripombe na predhodno različico besedila)
(Prispevek bo objavljen v knjigi “KOMPLEKSNA DRUŽBA”, ki jo pripravljamo za izid jeseni 2012 skupaj Mojca Golobič, Mirna Macur, Bojan Radej). Komentarji teksta so nadvse dobrodošli!