prof. dr. Ivan Marušic, Teze za razpravo. Dodatek k Porocilu z okrogle mize “Merkantilne, tehnokratske in politicne odlocitve o prostoru: kam bi del?”

Odlocitve o rabi prostora, odgovor na vprašanje: »Kam bi del?«, so pogojevane z oblikovanjem vrednostnega odnosa do prostora in njegovih sestavin, bodisi da se do posameznih delov prostora ali njegovih sestavin opredelimo pozitivno v duhu možnosti njihovega izkorišcanja, bodisi negativno v duhu njihovega varovanja.

Predznaka negativno in pozitivno sta tu postavljena v duhu tradicionalnega pojmovanja prostora kot utilitarno izkoristljivega vira, ali kar v duhu naslovnega vprašanja »Kam bi del?« in nasploh osnovnega problema prostorskega nacrtovanja, ki ga izraža to vprašanje. Zato ima odgovor na nasprotno vprašanje: »Kam ne bi del?« pac negativni predznak. Tako izhodišce ni neogibno sprejemljivo za vsakogar ali za vsak ‘normativni vzorec’, ki se oblikuje v družbi. Družbena pricakovanja, v katerih pravzaprav korenini prostorsko planiranje, in s tem tudi vprašanje: »Kam bi del?«, se oblikujejo v skladu z družbenim, nenazadnje tudi prostorskim položajem ljudi.

S stališca prostorskega nacrtovanja je zanimiva in za planersko vrednotenje prostora zelo pripravna predpostavka o interesni clenjenosti, ki jo je uporabil G. Fabos z Massachusettske univerze v Amherstu v svojem prostorsko planerskem modelu METLAND (Fabos J. Gy. et al., 1978: 7) kot izhodišce za oblikovanje planskih alternativ. Vrednostne profile v postopku priprave prostorskega nacrta oblikuje okrog treh vzorcev interesov:

– izraba gospodarsko izkoristljivih potencialov prostora/virov, v kontekstu planiranja pomeni to iskanje razvojnih potencialov v prostoru,

– ohranjanje ali vecanje kakovosti bivalnega okolja, to je kakovost družbenih servisov; lahko bi rekli, da gre tu za selektivna varstvena in hkrati selektivna razvojna pricakovanja, ki izhajajo iz kakovosti bivanja v nekem lokalnem okolju, in

– zasledovanje širših in bolj splošno opredeljenih okoljskih kakovosti, to je profil okoljskih vrednot.

Prvi od treh vrednostnih profilov je naceloma ne-varstven, zadnji pa je po definiciji varstven. V okviru prizadevanj za ohranjanje ali vzpostavljanje okoljskih vrednot pa imamo lahko varstvo narave za najbolj posplošen ali najbolj ‘cist’ model varstvenih prizadevanj.

Ti razlicni vrednostni profili oz. normativni vzorci, ki se oblikujejo v družbi, so vecinoma vsi legitimni, kar pomeni, da ima vsak zase pravico odgovoriti na vprašanji: »Kam bi del?« ali »Kam ne bi del?« Ni pa mogoce vnaprej prepoznati, ali so vsi hkrati uresnicljivi. Ali so med sabo konfliktni, ali so med seboj izkljucujoci se, se pokaže šele, ko dobijo svojo prostorsko opredelitev, ko v okviru vsakega od njih odgovorimo na vprašanji: »Kam bi del?« ali »Kam ne bi del?«

Ocitno je, da imajo vsi trije vrednostni profili osnovo v artikulaciji normativnih vzorcev, ki se oblikujejo okrog razvojnih vprašanj. Ceprav so vsaj navidez pogojevani tudi z družbeno stratifikacijo, na primer z geografskim kontekstom, v katerem se oblikujejo, ali z individualnim empiricnim izkustvom, imajo lahko tudi samosvojo pojavnost, kot normativni vzorci, s katerimi se posameznik poistoveti glede na situacijski kontekst, v katerega je posameznik postavljen, kot je pokazal prof. A. Pogacnik (1979). Ti razlicni vrednostni profili oz. normativni vzorci so zato naceloma vsi legitimni, kar pomeni, da ima vsak zase pravico odgovoriti na vprašanji: »Kam bi del?« in »Kam ne bi del?« Zanje pa ni mogoce vnaprej povedati, ali so hkrati uresnicljivi. To pomeni, da na vprašanji: »kam bi del?« ali »kam ne bi del?« ti vrednostni profili lahko odgovarjajo z istim prostorom, z isto lokacijo, kar pomeni, da so med sabo potencialno konfliktni, da lahko tekmujejo za isto zemljišca – za iusti del prostora. Ali so med sabo zares konfliktni, drug drugega izkljucujoci, se pokaže šele, ko dobijo svojo prostorsko opredelitev, ko v okviru vsakega od njih odgovorimo na vprašanji: »Kam bi del?« ali »Kam ne bi del?« To se zdi pomemben metodološki problem prostorskega planiranja, ki se ga loteva, planiranje namrec, na razlicne nacine.

Avtorja W. Salet in A. Faludi (2000) na tej osnovi opredeljujeta tri pristope k (strateškemu) prostorskemu planiranju. Imenujeta jih:

– institucionalen pristop

– komunikativen ali diskurziven pristop in

– interaktiven pristop.

Pri tem poudarjata, da je videti, kot da taka opredelitev v najboljši meri odraža spoznanja teorije planiranja. Ob tem je v planerski praksi mogoce prepoznati tudi pristope, v katerih se prepletajo navedeni trije. Vsak od tem pristopov oznacuje drugace odnos do planiranja prostora in posredno tudi do opredeljevanja prostorskih vrednosti oziroma do razreševanja konfliktnosti razlicnih vrednostnih profilov ali, kot to opredeljujeta avtorja, normativnih vzorcev. Avtorja poudarjata, da je ta clenitev planskih pristopov do dolocene mere poenostavljajoca.

Institucionalni pristop povezuje teorijo planiranja s sociološko teorijo institucij in teorijo politicne ureditve na podrocju gospodarstva, politike in pravnega red. Pristop izhaja iz normativnega vzorca družbe, vzorca družbenih pravil, ki tvorijo okvir, znotraj katerega se interpretirajo planerski problemi. Seveda sami planerski problemi zopet lahko vplivajo na rekonstrukcijo normativnega okvira. Je pa ta normativni okvir tisti, ki doloca vlogo in odgovornosti posameznih akterjev v procesu planiranja. Ob razlicnih pojavnih oblikah institucionalnega pristopa naj tu predstavimo enega, ki ima poseben pomen za našo razpravo. Oznacuje ga prizadevanje za trajno vkljucevanje dolocenih normativnih ciljev s pomocjo ‘institucionalizacije’. Pri tem so tu institucije opredeljene kot instrumenti, ki naj jih planski subjekti uporabijo z namenom, da zagotovijo uresnicevanje dolocenih principov (Salet W., Faludu A., 2000: 8). Ce si dovolimo prenesti delitev obnašajskih vzorcev pri sprejemanju odlocitev iz poslovnega sveta, ki jih nobelovec H. Simon (1996) deli na standardizacijo in optimiranje, potem bi institucionalizacijo normativnih ciljev lahko opisali kot uveljavljanje standardov in pravno zavezujocih norm v prostorsko planiranje. V prostorskem planiranju se te vecinoma kažejo kot rezervacije delov prostora, kot predpisani vzorci urejanja ali kot dopustne ravni spreminjanja okolja/prostora.

Komunikativni ali diskurzivni pristop naj bi imel dolgo tradicijo, pravita avtorja. »Poudarja sposobnost strateškega plana, da v simbolnem jeziku povzame družbene aspiracije in vzpostavi nove opore za dejavnosti v prihodnje« (Salet W, Faludi A., 2000). Ta pristop k strateškemu prostorskemu planiranju se prav zato v veliki meri opira na kartografijo, na planske koncepte, na metafore in prikaze z namenom, da zajame vzorce obnašanja tako privatnih akterjev kot širše javnosti v prostoru. Predpostavlja, da je z oblikovanjem prostorske predstave, to je prostorskega plana, mogoce odslikati tudi ‘kolektivno zavest’. Šele v novejšem casu, poudarjata avtorja, se je pozornost usmerila na družbene diskurze in na to, kako ti družbeni diskurzi strukturirajo pomene. Spoznanje o taki kolektivni zavesti in identifikacija prostorskih podob, njihova razgradnja in njihovo ponovno sestavljanje v rekombinirano podobo naj bi omogocali latentnim družbenim pobudam, da se razvijejo v nove oblike družbene koordinacije.

Interaktivni pristop je postal, kot pravita W. Salet in A. Faludi, bolj ociten v 80-tih in 90-tih letih prejšnjega stoletja, in sicer kot reakcija na nepopolnost bolj tradicionalnih pristopov, pri katerih so vladne službe nastopale kot glavni koordinatorji procesa prostorskega planiranja. Taka enostranska praksa je odpirala mnogo vprašanj tako legitimnosti planiranja kot njegove ucinkovitosti. Interaktiven pristop se je zato razvil v razlicne oblike povezav med akterji, na primer povezovanja vladnih služb v bolj kompleksne mreže sodelovanja sicer ne neogibno institucionaliziranih dejavnikov. Lahko se je razvil tudi v razlicne oblike družbene koordinacije in sodelovanja. Pri tem naj bi gonilo takega povezovanja bila prevladujoca težnja k liberalizaciji in ucinkovitosti vladne politike na eni strani in cvetenje družbenih pobud in družbenih gibanj na drugi strani.

Ce pogledamo v luci teh treh pristopov slovensko prostorsko planiranje v casu po drugi svetovni vojni, potem bi lahko v njem prepoznali vse tri pristope. Prizadevanja za strateško prostorsko nacrtovanje, najbrž jih tako lahko imenujemo, prepoznavamo v Sloveniji od 60-tih let prejšnjega stoletja naprej. Ta prizadevanja oznacuje v najvecji meri komunikativni ali diskurzivni pristop, ceprav seveda ne gre spregledati tudi prvine drugih dveh pristopov. Komunikativni ali diskurzivni pristop, prepoznamo ga kot preplet strokovnega dela in družbene komunikacije, je bil vsaj na normativni ravni vzpostavljen že koncem 60-tih let z Zakonom o regionalnem prostorskem planiranju iz leta 1967 (Ur.l. SRS, št.16). S strokovnim delom ob vkljucevanju akterjev planiranja, predvsem administrativnih teles, naj bi si prizadevali po strokovnih merilih zgraditi podobo ‘družbene zavesti’ v obliki prostorskega plana. Družbeno preverjanje te podobe naj omogoci preurejanje te podobe z vkljucevanjem družbenih diskurzov. Oboje je bilo implicirano v takrat zastavljenih sistemih prostorskega nacrtovanja. V tem pogledu se je v obdobju, ko naj bi bilo inherentno odprto ‘družbenim diskurzom’, vsaj poskušalo uveljaviti razgradnjo in ponovno gradnjo podobe kolektivne zavesti v obliki prostorskega plana. Z Zakonom o urejanju prostora iz leta 1984 (Ur.l. SRS, št. 18) je bil ‘družbeni diskurz’ še bolj poudarjen. Analiza možnosti dolgorocnega razvoja, ki jo je takratna zakonodaja zastavila z namenom, da se ustvari polje soocanja normativnih principov, naj bi omogocala proces družbene komunikacije z vrsto analiz (Navodila, Ur.l. SRS, št. 42, 1985). Te naj bi, na strokovni ravni, odslikavale bolj artikulirano podobo ‘družbene zavesti’, kot jo lahko odslika sam plan. Analiza dolgorocnih razvojnih možnosti naj bi bila osnova za razgradnjo podobe ‘družbene zavesti’ in za njeno ponovno sestavljanje v družbenim silnicam najbolj skladno podobo. Morda analize možnosti dolgorocnega razvoja planerska praksa ni docela razumela v taki funkciji in zato ta dokument morda tudi ni odigral vloge posrednika med razlicnimi družbenimi diskurzi. Najbrž je tudi to prispevalo k premišljanjem o drugacnih oblikah strateškega prostorskega planiranja, ki so se zacela intenzivneje nakazovati v 90-tih letih predvsem v smeri njegove, kot bi zgoraj omenjena avtorja W. Salet in A. Faludi opredelila, interaktivne oblike. Indikator tega premika je bilo nedvomno dolgo rojevanje novega zakona o urejanju prostora. To rojevanje je trajalo vse od zgodnjih 90-tih let do konca leta 2002 (Ur.l. RS, št. 110, 2002), ko je zakon bil koncno sprejet. Toda, ob tem procesu vgrajevanja prvin interaktivnega pristopa se je hkrati zacel uveljavljati tudi institucionalen pristop k prostorskemu planiranju. Eden od vzrokov, ki je morda celo poglaviten, je bil odnos plana do varstva. V 70-tih letih se je pojavila zahteva za varstvo kmetijskih zemljišc. Ta zahteva se je sprico takrat ustvarjene družbene zavesti prelevila v eno od prioritetnih nalog urejanja prostora. Zakon o regionalnem prostorskem planiranju iz leta 1967 je sicer vkljuceval v planski proces tudi varstvene zahteve,[1] pri cemer pa ni posebej izpostavljal posameznih kakovosti prostora, ki bi jih bilo treba eksplicitno varovati. Kar se zdi pomembno poudariti, je, da je ta zakon dolocal planersko prakso, ki je bila v 80-tih letih z eksplicitnostjo zahtev za varstvo kmetijskih zemljišc odpravljena. Zakon je namrec dolocal, da se zavarovana obmocja opredelijo s pripravo regionalnega prostorskega plana (Zakon, 1967, cl.6). V 80-tih letih pa je pomembnost varstva kmetijskih zemljišc tak koncept planerskega postopka obrnila na glavo. Tako imenovani kmetijski prostorski plani so se pripravljali pred pripravo prostorskega plana in opredelitve iz kmetijskega plana so postale obvezno izhodišce za dolgorocni prostorski plan. Ociten je pojav institucionalizacije enega od normativnih principov. Opredelitve kmetijskega prostorskega plana so bile predstavljene kot I. in II. obmocje kmetijskih zemljišc. I. obmocje kmetijskih zemljišc je pomenilo dejansko zavarovana obmocja. Kmetijski sektor je bil sicer zadolžen za pripravo kategorizacije zemljišc. Ta bi lahko pomenila dobro osnovo za diskurziven pristop k planiranju prostora. Vendar je na koncu prevladal, lahko bi rekli, poenostavljen in rudimentaren institucionalen pristop.

Koncept varovanja kmetijskih zemljišc se je še širil in vzpodbudil tudi druge sektorje, da so z institucionalizacijo njihovih ‘normativnih principov’ dosegli njihovo uveljavljanje v prostorskih planih.

V resnici je vsaka varstvena zahteva, ki se postavlja v obliki varstvenega standarda, oziroma nacin, kako se standard v prostoru uveljavlja, v nasprotju z naravo diskurzivnega pristopa. Posebej je to mogoce trditi za izvajanje varstva v Sloveniji. Zdi se, da je ravno zmožnost razgradnje ‘podobe kolektivne zavesti’ in njeno ponovno sestavljanje v skladu z odkrivanjem latentnih družbenih aspiracij tisto dejstvo, ki omogoca diskurziven in interaktiven pristop k strateškemu planiranju. V tem pogledu se nam sodobne prakse vkljucevanja varstvenih zahtev v prostorsko nacrtovanje kažejo kot povsem nekompatibilne s takim pristopom k strateškemu prostorskemu planiranju. Varstvo tudi zaradi družbene atmosfere, ki mu je zelo naklonjena, dobiva obliko ‘podobo kolektivne zavesti’, ki je ni mogoce razgrajevati in ponovno sestavljati in ki dejansko odstranjuje družbene diskurze kot osnovo za ta razgraditveno/sestavljavski proces oblikovanja prostorskega plana. To izhaja iz dejstva, da nekaterim varstvenim normativnim principom pripisujemo intrinzicno naravo. To se na primer kaže v preimenovanju naravne dedišcine v naravne vrednote. Vrednote pa imajo po definiciji naravo intrinzicnih vrednosti. Ker so intrinzicne, njihovo varovanje ne more biti predmet sporazmevanja med akterji. Hkrati pa akterji, ki uspejo predstaviti lastne, tu bi lahko zapisali sektorske, interese kot vrednote, ne cutijo niti potrebe niti niso pripravljeni na širše odprto komunikacijo.

Insitucionalen pristop se je še poglobil z vstopom v Evropsko zvezo, ki z uzakonjenjem nekaterih normativnih principov uveljavlja poenotenje evropskega, predvsem ekonomskega prostora. Ta vstop je prinesel s sabo prostorsko zelo obsežna obmocja ‘intrinzicnega’ varstva, skoraj pol obmocja cele države. S prenosom odgovornosti za varstvo obmocij Nature 2000, ki jih je za približno 36 % državnega ozemlja. S tem smo se v veliki meri odpovedali komunikativnemu ali diskurzivnemu pristopu k prostorskemu strateškemu planiranju.

Reference:

Fabos J. Gy. et al., 1978, The Metland Landscape Planning Process: Composite Landscape Assessment, Alternative Plan Formulation and Plan Evaluation; Part 3 of the Metropolitan Landscape Planning Model, Research Bulletin Number 653/September 1978, Massachusetts Agricultural Experiment Station, University of Massachusetts at Amherst

Navodilo o vsebini in metodologiji izdelave strokovnih podlag in prostorskih sestavin planskih aktov obcin (1985). Uradni list SRS, št. 42

Pogacnik A., 1979, Javno mnenje Slovencev o oblikovanju urbanega in krajinskega okolja na temelju fotoanketiranja, FAGG, Ljubljana

Salet W., Faludu A., 2000, The Revival of Strategic Spatial Planning, Royal Netherlands Academy of Arts and Sciences, Amsterdam

Simon, H. A., 1996 The Sciences of the Artificial. 3rd ed. MIT Press.

Zakon o ohranjanju narave (1999). Uradni list RS, št. 56

Zakon o regionalnem prostorskem planiranju (1967). Uradni list SRS, št. 16

Zakon o urejanju prostora (1984). Uradni list SRS, št. 18

Zakon o urejanju prostora (2002). Uradni list RS, št. 110

Zakon o prostorskem nacrtovanju (2007). Uradni list RS, št. 33

[1] Varstvene zahteve je združeval pod skupno sintagmo ‘varovanje pokrajine’.

 

Oznake: