Mojca Golobic, Ljubljana

Od preloma tisocletij postaja teorija o naši družbi kot družbi tveganja vse bolj prepricljiva, saj se bolj ali manj realne grožnje vrstijo ena za drugo: terorizem, globalno segrevanje, gospodarska kriza…. Take razmere zahtevajo ukrepanje, ki je radikalnejše, hitrejše in manj premišljeno kot sicer in mimogrede ter neopazno žrtvuje tudi nekatere vrednote.

Vladajocim pa takega ravnanja ni treba utemeljevati drugace kot z nujnostjo preprecevanja domnevnih groženj. Ena od teh (pre)hitro žrtvovanih vrednot je tudi urbana in kulturna krajina in njene bivalne kakovosti. Tako je med predlaganimi ukrepi za reševanje trenutno najaktualnejše – gospodarske – krize tudi gradnja novih stanovanj, ki naj bi zagnala investicijski cikel v gradbeništvu in številnih povezanih panogah. O tem, kaj bo tak ukrep prinesel v smislu bivalnih kakovosti in socialnih posledic, pa niti besede. Prostor je neobnovljiv vir in vrednota, posegi vanj pa najveckrat nepovratni, zato upravljanje s prostorom zahteva skrbno nacrtovanje in vnaprejšnje vrednotenje posledic.

Hkrati z narašcajocimi potrebami po prostoru bi se morala povecati tudi vloga vrednotenja v postopku urejanja prostora. Žal pa se v Sloveniji že desetletje in vec srecujemo z obratnim trendom – vrednotenje bodisi izginja bodisi postaja vse manj ucinkovito in vse bolj samo sebi namen. Pomanjkanje kakršnega koli vrednotenja je najbolj ocitno na strateški ravni, to je na ravni prostorske politike in zakonodaje, ki je privedlo do brezglavega spreminjanja prostorske zakonodaje, katerega edini motiv je pokazati, da se ena vladna garnitura ne strinja s prejšnjo. Tako kot za nobenega od prejšnjih zakonov niso bile opravljene resne, empiricno podprte naknadne (ex-post) analize ucinkov tudi za predloge novih niso bili podvrženi vnaprejšnji (ex-ante) oceni vplivov. Rezultat je zakonodaja, ki je v marsicem slabša od pred-osamosvojitvene in s katero ni zadovoljen nihce: ne obcine, ne investitorji, ne stroka, celo državni uradniki ne. Druga raven vrednotenja zadeva ocenjevanje nacrtovanih posegov v prostor. To je eno od redkih podrocij, kjer imamo v Sloveniji vrednotenje tudi izrecno zahtevano in to z razlicnih vidikov: javni upravljalci s prostorom (tako imenovani »sektorji«, kot so kmetijstvo, gozdarstvo, vodno gospodarstvo, infrastruktura…) dajejo svoja usmeritve in mnenja v postopku priprave prostorskih nacrtov ter soglasja na posege v prostor. Javnost lahko nacrtovane posege ovrednoti na javnih razgrnitvah prostorskih nacrtov in na razpravah. Vrednotenje z vidika varstva okolja pa je zagotovljeno s presojami vplivov na okolje. Formalno torej vec kot dovolj varovalk, da se v prostoru ne bi smelo zgoditi prav nic napacnega ali nesprejemljivega. Sodec po številnih spornih posegih v prostor ter spremljajocih konfliktih pa je ta sistem neucinkovit. Seveda je vsak od teh primerov poseben, razlogi za zaplete pa vecinoma vecplastni, zato tudi odgovor ne more biti en sam in enostaven. Pa vendar je eden od kljucnih problemov tudi v nacinu vrednotenja. Osnovni namen vrednotenja bi moral biti optimizacija predloga in iskanje najboljše rešitve; to pa je mogoce le takrat, kadar je postopek vrednotenja celovit, vkljucevalen in nadsektorski. Sedanja praksa pa namesto tega predvsem podpira standardizacijo, ki pa je vselej lahko le enostranska in izkljucevalna. Vsak sektor in vsaka interesna skupina opravi vrednotenje izkljucno z lastnega vidika in v proces usklajevanja vstopa s svojimi (do)koncnimi normami, s cimer se oži manevrski prostora za usklajevanje. Prostor je postal poligon, kjer si posamezni sektorji skušajo priboriti cim vecji kos, kjer bodo uveljavljali svoje izkljucne interese. V resnici pa je prostor kompleksen fenomen, kjer se prepletajo razlicne vrste rab, uporabnikov in njihovih interesov. Neizogibno je, da so vsi udeleženi tudi pri odlocanju o pravilih in nacinu njegove uporabe odlocamo. Zato ne bi smeli sprejeti tez o nujnosti hitrega in ucinkovitega sprejemanja odlocitev, ki zahteva žrtvovanje »nepotrebnih birokratskih ovir« kot je vrednotenje. V primeru (morebitnega ponovnega) spreminjanja prostorske zakonodaje je treba zahtevati, da so spremembe narejene na osnovi argumentov, ki naj izhajajo iz opravljenega vrednotenja prejšnjih predpisov in pricakovanih ucinkov predlaganih sprememb. V postopke nacrtovanja posegov v prostor pa je treba vpeljati vrednotenje kot sredstvo optimizacije dolocitev in ne kot sredstvo uveljavljanja sektorskih interesov po nacelu trenutne moci akterjev. Le tako bo vrednotenje v urejanju prostora prispevalo k bolj strokovno podprtim, upravno ucinkovitim in družbeno legitimnim odlocitvam.

O predstavljenih dilemah je tekla razprava tudi na okrogli mizi z naslovom: »Merkantilne, tehnokratske in politicne odlocitve o prostoru: Kam bi del«?, ki sta jo organizirala Slovensko društvo evalvatorjev in Urbanisticni inštitut RS februarja 2009. Velik odziv in živahna razprava sta pokazala, da so vprašanja prostorskega razvoja in nacina sprejemanja odlocitev pomembna ne glede – ali prav zaradi – prevladujocega gospodarskokriznega diskurza, in da je priložnost za ukrepanje prava.

 

Oznake: