Sankey se v clanku ukvarja z enim temeljnih spopadov 20 stoletja v filozofiji znanosti med znanstvenim empiricizmom na eni strani, ki izhaja iz prepricanja, da imamo opravka z univerzalno znanstveno metodo za objektivno spoznavanje sveta in Kuhn-Feyerabendov problem nekomaptibilnosti spoznanj razlicnih znanosti zaradi stalnega spreminjanja teoretskega konteksta v katerem so pridobljena. Po njunem zato nimamo nevtralnega in enovitega algoritma za spoznavanje sveta, ni postopka, ki bi ga lahko uporabili in bi vsakogar med nami privedel do iste ugotovitve, ker znanost ne temelji na enoviti metodi. Problem je v tem, da z eno teorijo resnice ni mogoce spoznati, lahko jo spoznamo samo na nek nacin pristranko, z uporabo posebnih kriterijev, ki vodijo k posebni racionalnosti, ki jo v konkretnem primeru potrebujemo, kar nedvomno pomeni, da moramo pri spoznavanju resnice racunati na nasprotovanje. Iskanje resnice nas kolektivno razdvaja. A tudi obratno: tako, kot noben kriterij izbire ni univerzalno veljaven v vseh možnih primerih tudi ni mogoce, da bi v okviru znanstvene presoje prišli v situacijo ali do trditve, kjer bi bili vsi kriterij spoznavanja sveta neveljavni. V clanku Sankey predlaga ‘nealgoritmicen, pluralen model znanstvene metodologije.
Za evalvatorje in presojevalke je poznavanje problema na teoreticni ravni pomembno kot varovalo pred relativizmom presoj, ker se v praksi vseskozi srecujejo s trditvami, ki so vse enako dobro utemeljene in enako veljavne vendar medsebojno nekompatibilne.
Clanek je dosegljiv tukaj.
 

Oznake: