Jože Kos Grabar je v imenu združenje za kulturo bivanja Ljubor (Maribor) mestno županstvo in javna obcila seznanil s pogledom na nedavno skrunjenje živega drevesa za kulturno izražanje v enem osrednjih mestnih parkov.

Ljubor, združenje za kulturo bivanja, Maribor
Meškova ul. 8 a, SI-2000 Maribor

Mestna obcina Maribor
Ul. Heroja Staneta 1
SI-2000 Maribor
1. julij / mali srpan 2009
(NE)KULTURA REZBARJENJA
Spoštovani!

V Združenju Ljubor se že vec let zavzemamo za dvig ravni kulture (so)bivanja v Mariboru in širše. V zvezi z nedavno nastalo rezbarijo na odžaganem ostanku debla školjkastolistnega hrasta v mariborskem mestnem parku sporocamo vodstvu Mestne obcine Maribor in javnosti naslednje predloge:

1. zaradi vecplastne neprimernosti rezultata žaganja in rezbarjenja zadevnega hrasta naj ustrezni organi obcine cim prej odredijo, da se rezbarsko obdelani ostanek hrasta odžaga in prestavi na drugo, primernejšo lokacijo (izven urbanega okolja);
2. v mestni obcini naj se analogno funkciji ‘mestnega arhitekta’ cim prej oblikuje funkcija ‘mestnega vrtnarja’ oz. ‘mestnega krajinskega arhitekta’, hkrati pa se naj (po zgledu nekdanje urbanisticne komisije) oblikuje interdisiciplinarna ‘komisija za mestno zelenje’, kot svetovalno telo organom obcine; komisijo naj sestavljajo priznani profesionalni strokovnjaki in strokovni poznavalci iz sfere civilne družbe;
3. mestni vrtnar oz. mestni krajinski arhitekt in komisija za mestno zelenje naj bosta vkljucena v pripravo vseh pomembnejših odlocitev v zvezi z mestnim zelenjem, tudi v oblikovanje predloga, kam prestaviti rezbarsko obdelani ostanek školjkastolistnega hrasta.
K zgornjim predlogom navajamo v nadaljevanju nekaj dodatnih misli in informacij, ki zadevajo obravnavano temo in ki smo jih skupaj pripravili zainteresirani clani in clanice našega združenja.
Za kakršno koli poseganje v prostor je potrebno ne le znanje in upoštevanje predpisov, pac pa tudi empatija oz. upoštevanje custvenih vezi, ki jih ljudje premoremo do prostora, zlasti do tistega v domacem kraju. Vsak poseg v prostor je odraz odnosa posegovalca ne le do konkretnega prostora, temvec tudi do (širšega) družbenega in naravnega okolja. Pri tem so posegi v prostor lahko vzpodbujeni z vzorci družbenih odnosov z drugih, neprostorskih podrocij. Tako smo vse preveckrat prica pripravi raznih programov, projektov, nacrtov in aktivnosti, ki nastajajo brez (zadostnega) upoštevanja mnenj in interesov uporabnikov prostora (prebivalcev, obiskovalcev…), vcasih pa tudi brez (zadostnega) vkljucevanja in upoštevanja relevantnih strokovnih mnenj. Primeri neupoštevanja ljudi kot uporabnikov prostora, ki so jim prostorske ureditve navsezadnje namenjene, pušcajo pri njih grenak priokus in predvsem obcutek, da so nepomembni ali vsaj (veliko) manj pomembni od tistih, ki razpolagajo z družbeno mocjo. Ce bi bilo drugace, morda scasoma ne bi potrebovali azilov in ne bi izginevala dragocena zelena zatišja. Gre torej za širši družbeni kontekst oz. socialni substrat, ki pogojuje razrašcanje vrednot, pomembnih tako za kulturo sobivanja oz. medcloveškega sožitja kot tudi za odnos posameznikov in širše družbe do narave (živali, rastlin, naravnih virov…). Narava, tudi cloveška, ne prenese izcrpavanja v nedogled oz. dokler pac gre, saj to vodi v iznicenje vloženega dela in energije ali v ‘bumerang’, ki je za družbo škodljiv. Oboje že doživljamo. V tem smislu potrebujemo dogovorjene vizije, cilje in strategije ter solidarnost s šibkejšimi, da bo vse manj priložnosti za take vrste posegov v prostor in življenja, ki so ukrojeni zgolj parcialno in predvsem v skladu z interesi ozkih krogov ljudi.
S sistematicnim ‘umetniškim’ žaganjem in rezljanjem preko 130 let starega školjkastolistnega hrasta (gradna) v mariborskem parku, tj. s poseganjem v živo bitje pri živem telesu, so njegovi izvajalci pokazali svoje stanje duha, svojo stopnjo kulture. Graden Quercus petraea ‘Cochleata’ je izjemno redko drevo, ki ga celo Kraljevo hortikulturno društvo v Londonu, ki je v svetu vodilna ustanova na tem podrocju, nima v svojih botanicnih vrtovih. Razmnoževati ga je mogoce le s cepljenjem. Izgubili smo (zadnjo) priložnost, da bi iz še živega drevesa vzgojili mlade rastline.
Nastalo rezbarsko delo predstavlja prostorsko entiteto, ki v mestni park kot zavarovani spomenik oblikovane narave ne sodi, in sicer zaradi svojih nekakovostnih likovno-estetskih, prostorsko-ambientalnih in kulturno-simbolnih razsežnosti. V pogled od Tršarjevega spomenika borcem za severno mejo v smeri proti parku in Mariborski Piramidi (tj. kljucnim simbolom našega mesta) se je vrinila skulptura, ki prej kot na forma-viva-rezbarske stvaritve spominja na indijanske toteme. Na prostorsko simbolno tako pomembni lokaciji, na kakršni ima zdaj Maribor živalsko rezbarijo, ima Ljubljana Slovensko filharmonijo (namrec v osi med kipom Rimljana in Ljubljanskim gradom). Nadalje se lahko vprašamo, kakšno zvezo ima rezbarska ‘skulptura’ z (ne)varovanjem bidermajerskih elementov in sodobno opremo ob bližnjem prvem ribniku? Nastajajoca eklekticna, problematicno potpurijska ureditev parka je z nastalo rezbarijo dobila še nekaj ‘holcarske štimunge’.
Pomanjkljivost ali kar odsotnost zavedanja simbolno-kulturne, estetske in socialne funkcije mestnega zelenja v Mariboru se v zadnjem casu kaže tudi na nekaj drugih lokacijah. V zacetku preteklega leta smo bili tako price radikalnemu žaganju dreves okoli evangelicanske cerkve v Trubarjevi ulici. Od nedavnega je Lent na levem obrežju Drave siromašnejši za vecje število cudovitih povešavih vrb, ki so se sklanjale do reke, hladile sprehajalce in lepšale podobo starega mestnega jedra.
Ocitno je, da vodenje podrocja mestnega zelenja v Mariboru organizacijsko ni zastavljeno tako, kot bi bilo treba. V obstojecem nacinu tega vodenja se ne odraža razumevanje življenja dreves kot nekaj dragocenega – razumevanje, ki bi vkljucevalo vsaj možnost, da tudi rastline cutijo, in pa posluh do tistih ljudi, ki nam veliko pomeni (tudi) življenje in dobrobit rastlin, še posebej dreves, ki so starejša od kateregakoli prebivalca tega mesta. Vprašamo se lahko tudi, kakšno kulturo potemtakem to mesto zastopa oz. kaže navzven? Mar siromašno, nedodelano kulturo, katere izraz je ‘umetniško rezljanje’ živega bitja? To je kaj slaba popotnica prizadevanjem, povezanim s projektom evropske kulturne prestolnice.
Seveda je bil školjkastolistni graden v mestnem parku star, verjetno se je otepal tudi s kakšno boleznijo, morda so se tudi povešave vrbe na obrežju Drave (prevec) postarale, ampak tudi ljudje se. Zaslužijo si mirno starost in skrb – tako ljudje kot drevesa. Razumevanje in spoštovanje je tisto, kar odraža pravo, dodelano kulturo. Dobro sodelovanje vseh tistih, ki premorejo(-mo) znanje, moc in voljo, pa je tisti neobhodni temelj, ki iz mest dela urejena, kakovostna, složna, zadovoljna in privlacna (so)bivalna okolja.

Ljubor, združenje za kulturo bivanja, Maribor
v njegovem imenu: Jože Kos Grabar ml., predsednik združenja
Dostavljeno:
– MOM, župan g. Franc Kangler;
– MOM, podžupani g. Rok Pece, g. Andrej Verlic in g. Milan Mikl;
– MOM, Urad za komunalo, promet, okolje in prostor, g. Vili Eisenhut;
– MOM, mestni arhitekt g. Stojan Skalicky;
– MOM, sektor za urejanje prostora, ga. Marija Kuhar;
– množicna obcila.

10. julij / mali srpan 2009

Ljubor, združenje za kulturo bivanja, Maribor

Meškova ul. 8 a, SI-2000 Maribor
info@ljubor.si / www.ljubor.si / 031 886 801
Zainteresirani javnosti in službi za odnose z javnostmi MOM
POTREBUJE MARIBOR MESTNEGA VRTNARJA? (3)
V casniku Vecer je bilo dne 9. 7. 2009 pod zgornjim naslovom objavljeno sporocilo iz službe za odnose z javnostmi Mestne obcine Maribor (ga. Tatjana Štelcer, MOM), v katerem so problematizirane informacije in aktivnosti Združenja Ljubor, nanašajoce se na školjkastolistni graden v mariborskem mestnem parku in na zbiranje podpisov za ohranitev vrb na Lentu. Ga. Štelcer navaja, da v mestnem parku rasteta še dva širokolistna gradna, zasajena leta 1998. clani Združenja Ljubor smo takoj opravili podroben pregled mestnega parka, a nam omenjenih dveh mladih gradnov ni uspelo najti. Zato prosimo ustrezne strokovne uslužbence MOM, da skupaj obišcemo park in da nam ta dva gradna pokažejo.
Informacija ge. Štelcer, da pet povešavih vrb, ob katerih smo skupaj z kar nekaj zaskrbljenimi Mariborcani in Mariborcankami v soboto zvecer dne 4. 7. 2009 zbirali podpise za njihovo ohranitev, sploh ni bilo predvidenih za odstranitev, smo v Združenju Ljubor zelo veseli! Žal pa takšne informacije pred zbiranjem podpisov nismo mogli nikjer zaslediti. Prav nasprotno! Iz informacij, ki so bile objavljene v razlicnih medijih v mesecu juniju in na podlagi izvedene secnje kar devetih zaporedno rastocih vrb na Lentu smo lahko upraviceno sklepali, da preostale vrbe ne bodo ohranjene. V to tudi ni podvomil prav nobeden od 800 (!) podpisnikov peticije za ohranitev vrb. Tudi argument »nevarnosti« doslej odstranjenih dreves in grmovnic nas nikakor ni mogel prepricati, saj bi bila po takšnem sklepanju hoja po gozdu smrtno nevarna.
V juniju v medijih objavljenih informacij MOM takrat ni demantirala, javnosti pa tudi ni seznanila z jasnim nacrtom za ureditev obrežja. Predstavitev, ki je dne 9. 7. 2009 zakrožila po elektronski pošti (Ureditev leve brežine Drave predstavitev 7 sekund.ppt), je bila kreirana šele 8. 7. 2009, kot je lepo razvidno iz glave dokumenta. ce bi tak dokument MOM objavila prej, bi se aktivisti, ki s(m)o tisti sobotni vecer zbirali podpise za ohranitev vrb, zagotovo veliko raje posvetili kateremu od dogodkov Festivala Lent.
Zaradi svoje upravicene skrbi za pet preostalih vrb vzvodno od Starega mostu pa smo sedaj obtoženi, da smo zavajali (!?) mimoidoce. Seveda, napad je najboljša obramba!
Na podlagi informacij, dostopnih do 4. 7. 2009, pa je povsem jasno, da ne gre usmeriti prsta v prostovoljne organizatorje zbiranja podpisov, pac pa v vse tiste, ki imajo z zadevo kakorkoli opraviti po profesionalni plati, pa o njej ocitno niso dovolj dobro, celovito in pravocasno informirali javnosti.
Želimo si, da bi MOM in druge pristojne organizacije v prihodnje bolje informirale javnost o nacrtovanih posegih v prostor, še posebej civilno družbene skupine in društva, ki se zavzemamo za kakovost (so)bivanja v mestu. Prav tako pricakujemo dosledno (!) upoštevanje soglasij in mnenj pristojnih strokovno-upravnih institiucij. In koncno: veliko bolje bi bilo, ce bi se o posegih v prostor pogovarjali za skupno mizo, preden se izvršijo, in ne potem, ko je za premnoga drevesa že prepozno in se lahko prepiramo le še o njihovi senci.
Ljubor, združenje za kulturo bivanja, Maribor
zanj: Jože Kos Grabar ml., predsednik združenja
 

Oznake: