Bojan Radej, Vecer, 13. avgust 2009
Ocrt korenite prenove družbe
Ce bi razvoj postavili na prioriteti znanja kot gonilnega faktorja, bi se v družbi lahko bistveno zmanjšal pomen delovanja na predpostavki tekmovalnosti z denarnim kapitalom. V bistvu imamo izbiro: ali bomo na svet gledali kot na svet obilja ali kot na svet pomanjkanja. Tako kot bomo gledali na svet, tako bomo v njem tudi živeli. Ce bomo stavili na miselnost ekonomskega pomanjkanja, bomo dajali še vedno prednost kapitalu, denarju, gospodarski rasti, konkurencnosti, zniževanju stroškov. Ce bomo zaceli gledati na svet kot na obilje, bomo dali prvi poudarek clovecnosti in socialnim odnosom, ucenju in sodelovanju. V tem primeru gre za obilje, ker vec kot vemo, lažje se še dodatno kaj naucimo; bolj ko smo socialni, bolj smo socialno produktivni. Seveda nihce ne pravi, da bodo v primeru, ko bomo znanje zaceli ceniti, vidiki pomanjkanja kar izginili. Ne bodo. Še vedno bomo potrebovali gospodarstvo in ga razvijali, drugacna pa bo miselnost: vedeli bomo, da imamo sektor ekonomije pomanjkanja in drugi sektor obilja, oba pa se upravljata drugace. Ekonomijo moramo zaceti upravljati na drugacen nacin in osvoboditi se moramo tega, kar nam vsiljujejo: idejo pomanjkanja.
Obstajata dva instrumenta, ki jih vlada lahko uporabi, da bi omogocila mnogim ljudem zaceti iskati svoje priložnosti v svetu obilja, ne samo v svetu pomanjkanja, kjer morajo opravljati katerokoli delo za katerokoli placo pod katerimikoli pogoji. Prvi je univerzalni dohodek. Živimo v svetu neenakosti. V izhodišcu nimamo enakih priložnosti. Tega problema ni mogoce rešiti s prerazdelitvijo premoženja. Za sabo imamo desetletja države blaginje in vemo, kaj prerazdelitev kot princip pomeni: neucinkovitost, privilegije, izkljucevanje. Država blaginje je propadla, ker volumen tistega, kar lahko prerazdeljujemo, ne zadošca vec. Kako torej izravnati razlike vsaj izhodišcnih možnosti in zagotoviti univerzalen dostop do osnovnih stvari: do zdravstva, izobraževanja, kulturnih dobrin, socialne varnosti, dohodka?
Eden od instrumentov, ki bo olajšal izstop iz uradne družbe je univerzalni dohodek. Drugi je lokalna menjava, lokalni denar. Za njegovo uvedbo imamo zdaj izjemno priložnost. Denar se izdaja v Bruslju, služi za tržne transakcije in s tem ni nic narobe, dokler nam ni denar vsiljen, da ga uporabimo pri vsaki menjavi. Narobe je, da je to edina stvar, ki jo imamo. Zakaj ne bi imele lokalne skupnosti možnost, da izdajo svoj denar za financiraje svojih lokalnih potreb? Poanta alternativnega denarja je, da se obresti ne zaracunavajo na dolgove in varcevanje, ampak na uporabo. Ce mi trgujemo z našim lokalnim denarjem, menjamo eno uro koristnega dela za eno uro koristnega dela; ce v menjavi uporabljamo uradni denar, dobimo zanj pol manj uporabne vrednosti, ker vede ali ne, pri vsakem nakupu placujemo ceno, v kateri se skriva od 30-50% pribitka obresti, ki nima nicesar z nami, je zgolj posledica tega, da delujemo v plenilskem kapitalizmu, kjer je dobicek najvišja vrednota. V tem je moc lokalnega denarja, izvije nas iz primitivne miselnosti pridobitništva. In v Sloveniji moramo razvijati lokalno moc, ki bo protiutež globalni. Nobenega razloga nimamo, da ne bi razvijali svojega lokalnega denarja, ne kot konkurenco evru ampak kot komplementarno oziroma dopolnilno lokalno valuto, ne kot državno valuto (tolar) , saj smo monetarno suverenost predali Evropski uniji.
Prenoviti moramo uradno družbo in možnost izstopa iz nje. Družbo lahko prenovimo tako, da si za prioriteto ne postavljamo vec tako banalnih stvari kot sta gospodarska rast in kapital. Na kapitalizem moramo zaceti gledati drugace. Današnji kapitalizem je kapitalizem 19. stoletja, v bistvu, ker je nestrpen do vsega, kar ni kapital. Predlagam, da se zasnuje pluralni kapitalizem razlicnih kapitalov: cloveški, socialni, gospodarski, okoljski, ki konkurirajo drug drugemu. Danes poslovni kapital konkurira poslovnemu kapitalu. To je v redu. Hudo pa je, ko poslovni kapital ‘konkurira’ nekapitalu. Na primer: na trgu dela ljudje povprašujemo po službah, ki jih kapital ponuja. Ljudje vecinoma nastopamo kot nekapital in se hocemo pogoditi za placo in obseg dela s kapitalom v družbenem redu, ki je kapitalisticen. To pomeni, da smo že v zacetku igro izgubili. V ekonomskih razmerjih bi torej morali nastopati kot cloveški kapital, ki se poteguje za svoj »dobicek«: da bomo cim bolj zdravi, ustvarjalni, avtonomni. Donos cloveškega kapitala je povecanje zdravja in avtonomije. Tako mi kapitaliziramo sami sebe. Denarni kapital se kapitalizira z denarjem, ekološki s tem, da se cim boljše obnavlja, socialni pa tako, da je vse bolj povezan in obenem dopušca bogatenje razlik. V tem je pluralnost: da vsak delujejo v skladu s svojo filozofijo in da so vsi so enakopravni.
To ne pomeni, da zagovarjam podreditev kapitalu vsega, kar še doslej ni kapital. Ljudje v bistvu nismo kapital, tudi naše skupnosti niso same po sebi nikakršen kapital. Narava ni kapital, saj je kapital naša izmišljotina, je le poseben princip uporabe bogastev, ki zahteva njegovo povecevanje. Kljub temu pa je jasno, da tako ljudje, skupnosti in narava vstopamo v ekonomske odnose s dobickovnim kapitalom in edina možnost, da v kapitalizmu ohranimo svoje dostojanstvo in uveljavimo svoj ekonomski interes nasproti dobickonosnega kapitala je, da se mu zoperstavimo kot kapital. To pa obenem omogoca, da se ljudje, narava in skupnosti pred kapitalom varujejo kot nedotakljivi vse dokler se ne odlocijo vstopiti v ekonomsko sfero. Torej je mogoce s pluralnim razumevanjem kapitalizma dati mocan pospešek kapitalisticnemu tako, da obenem varujemo vse, kar samo sebe opredeli kot nekapital.
V vseh sodobnih državah že obstajajo institucionalni nastavki za pluralizacijo kapitalizma: imamo ekonomski socialni svet, kjer se srecujeta kapital in delovna sila. V duhu tega sveta postavimo svet za trajnostni razvoj, v katerem so zastopani gospodarski, socialni in ekološki interesi. Idejo socialnega partnerstva, ki je že institucionalizirana, moramo razširiti v idejo razvojnega partnerstva, ki se ne ukvarja z delitvijo dohodka, temvec z odlocanjem o razvoju, z reševanjem in usklajevanjem legitimnih nasprotij med razlicnimi kapitali.
Urediti moramo tudi možnosti izstopa iz uradne družbe v samoupravna avtonomna obmocja in dejavnosti kot so Metelkova in Rog v Ljubljani ter Pekarna v Mariboru: družba, kakršna je, je krivicna, ker nekaterih izhodišcnih pogojev ni mogoce izenaciti za vse.
Z izstopom iz uradne družbe se nekateri, ki to hocejo, izognejo zunanjim dejavnikom neenakosti v premoženju in dohodkih, ki jih nobena politika ne more odpraviti. Izstop daje možnost mirnega sobivanja v svetu, ki je zaradi podedovanih posledic krivicnosti socialno razklan na družbo v centru in družbo na obrobju. Družbo na obrobju je ustvarila družba v centru in danes se lahko odlocimo le ali bo družba na obrobju upoštevana ali bo še naprej teptana in bo zato do družbe v centru razpoložena sovražno in subverzivno bojevito. Za razmah ustvarjalnosti družbe na obrobju potrebujemo drugacno zakonodajo, ki ne bo oteževala nastajanja davcnih in pravnih oaz, v katerih se bodo lahko uveljavile od trga in države avtonomne dejavnosti. Te so izjemno ustvarjalne. Neka študija za Švedsko je ugotovila, da tovrstne dejavnosti na zavarovanih obmocjih narave ustvarijo 40 odstotkov javnih dobrin, prejmejo pa samo odstotek javnih subvencij. Zato se zavzemam, da bi moralo vsako slovensko naselje dobiti svojo avtonomno cono za ljudi, ki vidijo cez ta sistem ali pa jim ta sistem ne ustreza. Ko pride kriza in pomete z nadutostjo profitnega kapitalizma, ti ljudje tega ne cutijo vec kot katastrofe, danes pa nosijo dvojno breme. Avtonomni ljudje in skupnosti lahko sami poskrbijo zase. To pomeni, da so takšne avtonomne cone dejavnik stabilnosti za družbo v celoti, tako v centru kot na obrobju.
(Delovna verzija)
Oznake: slo