SDE je civilna platforma neodvisnih strokovnjakov in strokovnjakinj s širokim profilom za doseganje sinergijskih ucinkov vrednotenja za trajnostni napredek skupnosti.
V himalajski kraljevini Butan vlada kralj, ki se gre v svojem kraljestvu ekonomijo sreče. Stvari so prišle tako daleč da mora biti vsak vladni ukrep državnega petletnega načrta, preden je uveljavljen, ovrednoten s stališča verjetnega vpliva na bruto nacionalno srečo.
Mnogi, ki to reč proučujejo pravijo, da ima ekonomija sreče svoj smisel. Blaginje naroda ne tvori le dohodek in včasih je prav obratno. Naprezanje za vedno višji dohodek je pri marsikom vir težav z zdravjem in povzroča tudi obremenitve okolja. Enačenje rasti dohodka z rastjo blaginje ni mogoče, ker v izračunu nacionalnega dohodka nekatere škodljive stvari štejejo kot dobre – izlitje nafte v mehiškem zalivu je povzročilo reševalno akcijo s stroški v milijardnih zneskih, ki bodo do zadnjega centa prispevali h gospodarski rasti ZDA. Obenem nekaterih dobrih stvari račun dohodka sploh ne upošteva, kot na primer dela v družini in prostovoljnega dela.
Da bi v ekonomsko odločanje vgradil prepreko nesmiselnemu prizadevanju za vedno novo rast dohodka na nacionalni ravni (torej ne posamično!) je čilski profesor ekonomije Max-Neef, ki je tudi dobitnik alternativne Nobelove nagrade (1983), predlagal »dohodkovno hipotezo praga«. Po njej je rast dohodka izraženega na prebivalca, ki je višja od neke zgornje meje, ki jo je predlagal pri 15.000 evrih, precej manj pomembna za izboljšane blaginje ljudi kot rast dohodka pod to mejo.
Ko bi bila ta meja dosežena, Slovenija jo je presegla pred manj kot desetimi leti, po tem ni več utemeljenih razlogov, da bi gospodarska rast še naprej ostala prva razvojna prioriteta, kateri bi bilo treba podrediti vse ostale cilje družbenega napredka. Takšna pot, ki jo ubirata zadnji dve vladi pri nas, kaj bi vam človek govoril, ne prispeva k povprečnem povečanju sreče ljudi. Trendi sreče po državah so dokaj dobro proučeni od šestdesetih leti naprej in je razvidno, da se je dohodek na prebivalca v tem času izjemno visoko povečal, kljub temu pa raven sreče praktično stagnira. Če v merjenju upoštevamo tudi slabšanje zdravja zaradi stresa, alergij, astme in kroničnih bolezni, so se trendi sreče v tem času celo poslabšali.
Butanska ekonomija sreče se je še včeraj zdela butalsko neevropska, ampak danes nič več. Lani je butansko logiko najprej sprejela Francija, pred njo že Kanada in Avstralija, pred dnevi pa še Velika Britanija, saj odslej zanje kot merilo napredka blaginje naroda ni več ključen dohodek ampak sreča ljudi! Kmalu po izbruhu finančne krize je aktualni francoski predsednik pri dveh Nobelovcih za ekonomijo, Josephu Stiglitz in Amartyi Senu naročil pripravo študije, ki naj prouči možnosti za nadomestitev kazalnika dohodka na prebivalca, z alternativno in nedenarno izraženo mero, ki bi uravnovešeno povzemala različne vidike blaginje, na primer vrednote prostega časa in neplačanega dela, kot tudi okoljske škode in posledice bolezni. Takšen pogled bo morda povsem spremenil kompas socialne in ekonomske politike. Za zagotovitev več prostega časa bo potrebno skrajšanje obvezne »socialne« delovne dobe in tudi drugačna davčna politika, ki ne bo več tako spodbujala profitne nasproti neprofitnih dejavnosti.
Kdo bi ugovarjal plemeniti misli, da bi o tvoji sreči skrbela vlada? Če premagamo začetno navdušenje vendarle opazimo, da ideja nekako ne deluje prav harmonično. Danes se vlade otepajo mnogim ljudem zagotoviti vsaj minimalne, kaj šele osnovne pogoje za normalno življenje, v katerem boj za preživetje ne bo niti na prvem, niti na petem mestu po pomenu ampak preprosto nepomemben. In zdaj naenkrat tak preobrat! Človek najprej pomisli, da bo prišel žejen čez reko. Če se uspešnost vlade meri po denarju, ki ga imam v žepu vsaj vem pri čem sem! Merilo sreče, ki bi ga dobili iz merjenja javnega mnenja ali iz računskih čarovnij brez trdne smiselne podlage, bi bilo lahko še bolj podvrženo potvarjanju, in k računskemu potvarjanju se vlade večinoma zatečejo takoj, ko se lahko (tudi Slovenija že je morala po zahtevah mednarodnih statističnih ustanov nemalokrat popravljati uradne (!) izračune BDP).
Ali pa drugi primer, ki zadeva nedavno objavljeni kazalnik človekovega razvoja po državah, k ga objavlja Program združenih narodov za razvoj (UNDP). To je zaenkrat najbolj uveljavljena izmed predloženih alternativnih mer blaginje. Izračunana je kot povprečje treh kazalnikov, na zgoraj omenjeni način okleščenega dohodka na prebivalca, potem pismenosti in povprečne življenjske dobe. Tak sestavljeni kazalnik nedvomno bolje zajema različne vidike blaginje kot ga dohodek na prebivalca. A tak sestavljeni kazalnik je v letu 2009 za Slovenijo uspešno skril negativne posledice krize na življenjsko raven prebivalstva (ohranjeno mesto na razvrstitvi držav), čeprav so bile posledice krize v Sloveniji bolj negativne kot v večini prizadetih, kaj šele vseh držav, med katerimi so nekatere medtem lahko celo napredovale.
Res je tako, kot je enkrat zapisal ameriški pisatelj Eric Hoffer, da je vedno najtežje obvladati aritmetiko, ki nam omogoča prešteti naše darove. Sreča ljudi, njihova kakovost življenja ali kateri tretji koncept, ki bo nadomestil današnje dohodkovno merilo blaginje zelo verjetno ne bo tako enostavno zamišljena kategorija kot je kup dohodka v denarju. Da bi pridobili ustrezno mero blaginje ljudi bo treba verjetno najti povsem drugačen pristop od današnjega, ki blaginjo proučuje s stališča njenega kopičenja. Morda kopičenje dobrega, predvsem v bogatih državah sploh ni koncept, ki bi lahko ustrezno zaobjel problem blaginje, ki vendar, to vemo izkustveno, vsebuje tako tisto kar imamo, kot tisto, česar nismo dosegli. S tega stališča bi bilo kakovost življenja in srečo, nenazadnje, bolje proučevati s stališča razprtosti vrzeli med doseženim in nedoseženim. Ali pa drugače! Če vzamemo, da je blaginja celostna, potem jo je možno proučiti le kot ujemanje med vsemi temeljnimi stvarmi, ki so za življenje pomembne, torej bi jo morali vrednotiti presečno.
Kakorkoli že, le vprašanje časa je, kdaj se bo butanski sindrom razširil do še nesrečne Slovenije, da prekine njeno desetletno zagledanost v napačne primarne cilje blaginje. Zdaj, ko se obeta sprememba metra, s katerim vrednotimo blaginjo, je treba obuditi razpravo o konceptu dobrega življenja, saj to predvsem ne more biti le stvar navdihnjene vlade in njenega vodje, da se vprašanje na koncu ne razreši še slabše od sedanjega, pri katerem pa vsaj politiki nimajo prstov vmes.
Bojan Radej, Objavljeno v Večer/Pogledi, 24. dec. 2010
