Ko sem se poleti triindevetdesetega pripravljal na študijsko potovanje v Tokio in Saporo, sem med drugim prebral kar nekaj knjig o Japonski. Kot ekonomistu mi je posebej ostala v spominu ugotovitev neke mednarodne študije, da so Japonci in Slovenci na celem svetu med najbolj delovnimi in varčnimi narodi. Lahko kar verjamete, da sem na tem podatku potem gradil tudi predstavitveno predavanje, ki me je čakalo nekaj dni po prihodu na sedežu agencije, ki mi je podelila precej velikodušno štipendijo, in s tem, tudi ni treba dvomiti, požel nemajhne simpatije domačinov, ki so na te reči zelo občutljivi.
Leni in potratni Slovenci
Še večkrat potem se spomnim te mednarodne študije, katere vir sem žal že davno izgubil, ko se iz leta v leto, posebej pa zadnje desetletje v Sloveniji dogajajo stvari, ki dajejo vtis, da so ljudje v teh krajih nasprotno sila leni, obupno nepodjetni in na vse strani potratni. Že od leta 1995 naprej je strateški razvojni cilj države povečanje stroškovne konkurenčnosti gospodarstva, kar prevedeno pomeni, da morajo zaposleni opraviti več dela za isto plačo in nižje socialne pravice. Zadnja leta se je potrebi po priganjanju zaposlenih k večji storilnosti pridružil še en strateški nadcilj, ki nalaga nujno zmanjšanje javne porabe, tudi na račun znižanja socialnih storitev in omilitve ekoloških zahtev. Da bo država zmanjšala svojo zadolženost in odpravila vse sume nervoznih mednarodnih trgov, naj ljudje porabijo manj za ostale stvari, da bodo lahko več prihranili in sami prevzeli več odgovornosti za pokritje svojih osnovnih potreb. Resnica torej je, da nas hoče slovenska politika tudi v tem pogledu narediti še bolj podobne Japoncem kot smo že itak.
V Sloveniji se popreproščene in všečne ideje neverjetno dobro primejo, pa tudi z neznosno lahkostjo zavržejo in sprejmejo druge. To, da smo kovači svoje usode, in da si bo narod sam pisal sodbo, so politiki večinoma vzeli res nesrečno dobesedno, saj ko se enkrat prikopljejo do vplivnega položaja počno, kot da so postali gospodarji naše realnosti. En primer takih idejno političnih fiksacij zdaj spet stopa v samo ospredje pozornosti z vso svojo nepreklicno nujnostjo, zlasti zdaj po volitvah in ob prizadevanjih političnih igralcev za oblikovanje vladne koalicije. Pomembno vlogo pri tem bo še naprej igralo vprašanje kako pripraviti Slovence, da bodo bolj delavni in bolj varčni.
Dve kontradiktorni stališči sta prva opredelila Janković in Virant. Prvi najavlja ekspanzivno politiko visoke porabe, s katero bo spodbujal dejavnike za oživitev gospodarske rasti, ki bo kasneje zaradi rasti z dodatnimi dohodki za nazaj odplačala dodatne dolgove. Takšna pot je tudi bolj socialna, ker se med našimi denarnicami in proračunsko blagajno najbolj zanesljivo vrti ravno denar, ki je namenjen izdatkom za pokrivanje osnovnih potreb, kot za hrano, šolstvo in zdravstvo. Torej, razmere so take, da je bogatim mogoče pomagati predvsem tako, da se najprej pomaga revnejšim. Takšno je tudi Krugmanovo stališče (Nobelovec za ekonomijo), ki odločno zavrača konzervativce, po predlogu katerih bi žrtve krize lahko padle vsaj začasno tudi v revščino. Težava, na katero bo nujno naletela sicer všečna Jankovićeva strategija je, da vzroki sedanje krize niso ciklični, saj ta kriza ni te vrste, da pride in gre. Ta kriza je tako globoka, da zahteva radikalne spremembe, ki se dogajajo le na petdeset let ali še več. Dogajanje okoli evra in prelamljanja evropske unije na tem vprašanju je lep primer. Drug primer je kronična, dolgoročna in strukturna brezposelnost zaradi selitve delovno intenzivne industrije z Zahoda na Vzhod. Ti razlogi ne bodo nikoli več izginili. Zato obstaja velika verjetnost, da bodo Jankovićevi dolgovi čez nekaj let, ko bo že konec njegovega mandata, razmere samo še poslabšali, in če ima danes Slovenija še možnost odločati o sebi je potlej ne bo imela več.
Torej je treba varčevati. Restriktivnost na celi črti. In ravno to Virantu izza hrbta prišepetava Šušteršič. Za njiju smo Slovenci zlasti potrebni lekcije iz varčevanja. Nikakor ne pristaneta na dosedanje neodgovorno igranje politikov z nacionalnim dolgom. Nizek javni dolg je bil še do nedavno ena odlik Slovenije v mednarodnih primerjavah. Danes država upravičeno na celi črti izgublja zaupanje mednarodnih finančnih krogov, ker je na samouničujoči poti. Težava Virant-Šušteršičeve rikše je, med drugim, da bi prihranke dosegla ne glede na stranske žrtve in kar povprek po vseh proračunskih namenih enako, torej le finančno in brez kidanja hleva slovenskega javnega upravljanja.
Morda smo še premlada demokracija, da bi kot mladi demokrati lahko razumeli zakaj si mnogi pri nas tako želijo oblast, a jih je potem, ko jo osvojijo, v bistvu strah uporabljati njene inštrumente. Čeprav sta si Jankovič in Virant v tem pogledu vsaksebi, sta si pod površino na moč podobna, vsaj če sodimo po doslej videnem. Oba hočeta svoj cilj doseči z denarjem, bodisi da ga dajeta ali da ga odrekata. Oba se izogibata poseganju v jedro problema in to je neuspešno vladanje državi: slabim in nekonsistentnim predpisom, ki branijo državo pred državljani, ne pred neredom; nepremišljenimi razvojnimi programi, kjer se vsako leto razdelijo milijarde evrov tako rekoč na pamet, z veliko leporečja vendar pa brez nadzora nad učinki teh naložb. Nenazadnje, ne omenjata, da bi si prizadevala poseči v način priprave državnega proračuna, v projekt, ki se ga je pred njima lotil že Gaspari in si pri tem dobro opekel prste pred strokovno javnostjo.
Tako torej po volitvah nič preveč ne kaže, da bomo dobili vlado, ki je ne bo še naprej zanimalo predvsem ali so državljani dovolj prizadevni za svoje dobro, prav malo pa ju bo zanimalo ali vlada kot sistem izvršne oblasti deluje vsaj verodostojno, če ne tudi uspešno.
Poslano v objavo v Večer, rubrika Pogledi; Bojan Radej, december 2011, Slovensko društvo evalvatorjev
Oznake: slo