Res je, bili so časi, ko je še bilo vse, kar je bilo dobro za tovarno Ford, dobro tudi za ZDA. Ali če prevedemo v novodobno slovenščino, da je bil vsak, ki je bil dober za vodenje supertrgovine Mercator, dober tudi za predsednika slovenske vlade.
Ločitev kapitalizma od države
Danes je vse drugače. Z globalizacijo, če nič drugega je kapital postal v veliki meri neodvisen od držav, ni pa se še zgodilo obratno, da bi se države in z njimi seveda najprej politiki osvobodili prijateljskega objema kapitala. Odkar so bančniki porušili zadnje mostove zaupanja med svetom velikih in svetom majhnih ljudi, se je javno mnenje 99-ih odstotkov, ki so se zavedli svoje sistematično naklepne prikrajšanosti, spremenilo. Vse pogostejše so zahteve, ki sklepajo takole: tako, kot je posvetna država že stoletja ločena od cerkve, bi morali politiki ostati tudi skrajno zadržani do kakršnegakoli neposrednega vpletanja v poslovne zadeve globalnega kapitala, razen z mehanizmi, ki jih imajo na voljo kot reprezentanti državne suverenosti in izvajalci oblasti. Samo tako bi ostalo vodenje držav v duhu ideje pravne države in progresivne demokracije, ki je vedno zmožna ozavestiti in razgrajevati večno obnavljajoče težnje k prisvajanju oblasti s strani močne manjšine.
Že dolgo v preteklosti ni bilo tako jasno in razvidno, da so se politiki iz prijateljev velebiznisa, ko so nekaterim izbrancem mimo vrste omogočali izjemno donosne posle, na koncu sprevrgli v žrtve. Zdaj morajo med tnalom in nakovalom javnega mnenja pospraviti nered, ki ga pustijo za sabo poslovneži, ko opravijo, kar jih konkretno zanima. Slovenska tajkunska zgodba z nesrečnim koncem je tragikomičen primer prav te vrste. Še malo pa ni edini. Kdo se ne bo spomnil cestnega lobija. Tisti, ki take stvari slabše pomnijo, se bodo spomnili vsaj kalvarije z blokom 6 Termoelektrarne Šoštanj, v kateri so politiki lepo po pravilih odplesali kot so jim žvižgali poslovneži, zdaj pa bomo 20 let živeli z ekonomskimi in ekološkimi posledicami njihovega vsiljevanja. So pa slovenski politiki s svojo podrejenostjo velekapitalu samo majhni palčki v primerjavi z velikani svetovne politike, ki so se nazadnje izkazali s pretkano goljufijo, s katero so najprej sprožili napihovanje finančnega balona. Kolosalna finančno krizo se je prenesla tudi v Evropo, osmešila »evropski projekt« in vso samozadovoljnost kapitalu podrepnih politikov, na kateri projekt sploh sloni.
Ločitev kapitalizma od države, kapitala od javnih zadev in poslovnežev od politikov preprosto pomeni, da potrebe kapitala ne morejo več biti obravnavane kot primarne potrebe družbe. Na potrebah kapitala zasnovane zahteve poslovnežev so družbeno povsem legitimne, saj so povsem utemeljene na naši materialistični kulturi, ki zahteva več materialnega ugodja. Vendar pa naša kultura ni več primarno materialistična, ker so na neki že pred desetletji preseženi ravni materialnega zadovoljstva začele postajati pomembnejše nematerialne družbene potrebe. Zato so potrebe kapitala danes pomembne, ne pa več najbolj pomembne za to, kako naj bodo družbe urejene in predvsem za to, kaj si naj postavljajo za vodilni cilj, kako naj tlakujejo svojo pot v prihodnost.
To na primer pomeni, da razvojna strategija države ali vlade ne more več na prvo mesto postaviti zahtev bolj konkurenčnega gospodarstva ali vzemimo omajanih bank. Ne da to niso zelo realni problemi družbe kot celote. Ampak kako je treba te težave obravnavati ne sme več biti odvisno predvsem od tega, kaj se med sabo dogovorijo bančniki in politiki. Mandatar, ki uresničuje takšno politiko, pluje v slepem rokavu prihodnosti in samo vprašanje časa je (in še mnogih stranskih žrtev), da bo to postalo jasno tudi njemu.
Tudi ko se mandatar osredotoči na interese kapitala ni nikjer rečeno, da se mora ukvarjati le z enim posebej pomembnim delom kapitala, vse ostalo pojavne oblike kapitala pa zanemariti (sedeminpetdeset različnih vrst kapitalizma je nekdo naštel samo v ZDA). Nakopičeno denarno bogastvo je danes res izpostavljeno veliki nevarnosti, da ga bo nespretno reševanje krize še bistveno bolj oklestilo kot ga je kriza sama. Problem je realen, vendar ga je treba pazljivo pretehtati in ugotoviti, da se ta realnost ne tiče vseh enako. Skratka, tudi ko ima pred očmi predvsem interese kapitala, v javnih politikah ne bi smela obveljati sedanja doktrina velikih, da je treba za obstoj velikega kapitala, namreč tistih, ki so preveliki, da bi propadli, in povsod se najdejo taki velikani, tudi v majhni Sloveniji jih kar mrgoli, ki se imajo za take, podrediti in če je treba tudi mirno žrtvovati interese majhnih.
To bi nasprotovalo že sami logiki kapitala. Izviren interes kapitala je interes rasti in dokler je ta rast odgovorna do tistih, ki k njej prispevajo in dokler je hvaležna do večinoma javno in kulturno zagotovljenih splošnih pogojev, ki so jo omogočili, ne bo prišla v spor z družbenimi potrebami in ne bo več nobene potrebe, da bi kapital za svojo korist zahteval žrtvovanje družbe in žrtvovanje vsega, kar se ne pojavlja kot kapital. Henry Ford je bil znan, da je svoje delavce daleč najbolje plačeval in z njimi spoštljivo ravnal. In čeprav Mercator svojega uspeha ni zasnoval na kakšni posebni inovaciji, je njega dni veljal vsaj za družbeno odgovorno podjetje. Kapital in interesi države torej sami po sebi nikakor niso v sporu, dokler se interesi prvega ne enačijo in dokler se na koncu povsem ne poistovetijo z interesi drugega.
Za našo prihodnost je odločilno poiskati nova delovna mesta, ker klasični industrijski in finančni kapital se je naučil rasti brez ustvarjanja delovnih mest. Potrebno je spodbujati podjetnost brez grabežljivosti. Poiskati je treba novo davčno osnovo, ker veliki kapital jo je ukradel in odnesel v davčne oaze. Radikalno je treba spremeniti namene potrošnje javnega denarja, razpoložljiva sredstva preusmeriti od velikih bank in podjetij ter jih razpršiti v majhne projekte, ki zagotavljajo rast od spodaj, spodbuditi je treba nove začetke in odpirati poti inoviranja. Najbolj obetaven v Sloveniji je majhen in hibridiziran kapital. Ta se poraja v tesni povezanosti denarnih sredstev s socialnim, človeškim, ekološkim bogastvom. Hibridni kapital je pogoj sinergične podjetnosti ima največji potencial realne, se pravi znosne in dolgo časa vzdržne rasti, ker ne raste iz privilegijev elit ampak iz masovne ustvarjalnosti. Ta pa vre iz obračanja k sebi, ko je enkrat odpravljeno enoumje prave poti, in ko so enkrat odstranjene prisile ene same in edine prave ekonomske racionalnosti. Kapitalizem bo najbolje deloval, ko bo spet, kot že v zgodnji dobi industrijske revolucije, ostal višjemu družbenemu smislu podrejena, tako rekoč marginalna ali vsaj ne edina, zlasti pa ne osrednja ekonomska družbena praksa, ki se ji ne podrejajo več vsa družbena hotenja in med njimi na prvem mestu hotenje po dobrem življenju. (Poslano v objavo v Večer, rubrika Pogledi, Bojan Radej, Slovensko društvo evalvatorjev, december 2011)
Oznake: slo