SDE je civilna platforma neodvisnih strokovnjakov in strokovnjakinj s širokim profilom za doseganje sinergijskih ucinkov vrednotenja za trajnostni napredek skupnosti.
Pripombe k “nacionalnemu stanovanjskemu programu za obdobje 2012 – 2021 (Branko Gerlič)
Šz. Zadeve 013-11/2009
Bernarda Habjan: gp.mop@gov.si
Z osnutkom nacionalnega stanovanjskega programa za obdobje 2012 -2021, kakor ga je
pripravilo Ministrstvo za okolje in prostor dne 27.09.2011 se člani Liste SPS načeloma
strinjamo in ga podpiramo.
V okviru možnosti pa bi želeli prispevati k izboljšanju tega programa v smislu še večje
usmerjenosti programa k učinkovitejšemu, hitrejšemu in primernejšemu reševanju bivalnih (stanovanjskih) razmer zlasti tistih prebivalcev RS, ki zaradi svojih socialnih razmer težje ali sploh ne zmorejo sami prispevati k reševanju teh svojih osnovnih potreb.
Tako bi, na primer, želeli opozoriti na bodisi nedoslednosti in/ali nepravilnosti oziroma
nezadostni razlagi podatkov iz preglednice 1 ter komentarjev k njej: iz preglednice izhaja, da
je bilo v obdobju 2000 – 2009 v javnem sektorju zgrajenih 374 socialnih in 4523 neprofitnih
stanovanj (skupaj 4.897 sedaj zgolj »neprofitnih«), ki je navedena v preglednici 2. V
komentarju k tej preglednici pa se govori o 4.513 neprofitnih stanovanj, ki naj bi jih bile
pridobile občine. Pri čemer ni jasno, ali je za razliko poskrbel Sklad.
V nadaljevanju obravnave tč. 2.1. (stran 7) je navedeno, da »trenutno pričakuje neprofitna
najemna stanovanja le okrog 6600 prosilcev«. Pri tem manjka racionalna razlaga temu dejstvu
(nekajkrat sicer vsebovana v drugih delih osnutka, vendar ne dovolj konsistentno), moti
pa nas tudi besedica »le«: po našem mnenju 6.600 družin, ki čakajo – tudi do 5 (pet) let na
rešitev svojega stanovanjskega problema nikakor ni nezanemarljivo število. Tudi skrajšanje
omenjene čakalne dobe s 7 na 5 let ne bi veljalo ocenjevati kot uspeh, morebiti zgolj kot delni
uspeh.
V zvezi z urejanjem pravnih razmerij med lastniki stanovanj in najemniki je potrebno
konkretizirati poti in cilje, s poudarkom na zavarovanju pravic obojih, kar je možno dokaj
ustrezno urediti tudi z realizacijo predloga 3.1.1.
Pri slednjem je naš predlog, da bi bili oproščeni plačila davka iz naslova dohodkov, doseženih
z najemninami tisti lastniki, ki bi oddajali svoja stanovanja za nedoločen čas, vendar najmanj
oziroma več kot 10 let, najemi v trajanju od 5 do 10 let bi imeli ustrezno znižano davčno
stopnjo, krajše pogodbe o najemu bi bile normalno obdavčene, medtem ko bi se, kot je
navedeno tudi v osnutku, nezasedena stanovanja dodatno – in to krepko! – obdavčila.
Če kot osnovo vzamemo obdavčite v dohodkov iz najemnin, predlagamo, da lastniki
nezasedenih stanovanj plačuje dvojni znesek davka, najemnine do 5 let bi bile obdavčene po
vsakokratni veljavni stopnji, najemnine iz pogodb, trajajočih med 5 do 10 let bi bile ustrezno
znižane medtem, ko bi bile najemnine iz pogodb, veljavnih več kot 10 let, neobdavčene
oziroma minimalno obdavčene.
Menimo tudi, da bi bilo možno posebej urediti obdavčevanje dohodkov iz najemnin za
bivalne objekte v primerih, ko bi lastniki razpolagali z večjim številom (10 ali več enot) za
najem prostih stanovanj, za kar bi bilo verjetno primerneje urediti stopnje znižanja davčnih
osnov na osnovi priznavanja stroškov investicijskega in tekočega vzdrževanja.
Zgornje pripombe je potrebno smiselno uporabiti pri realizaciji ukrepov za doseganje ciljev
iz točk 3.3.1, 3.3.2 in 3.3.3. V zvezi s slednjim menimo, da bi že uresničitev obstoječih in
dopolnjenih predlogov, usmerjenih v varovanje pravic tako najemnikov kot lastnikov (ne
glede, ali gre za lastnike iz zasebnega, javnega ali mešanega sektorja) samo po sebi znižalo
zanimanje lastnikov in najemnikov za sklepanje ustnih pogodb o najemu bivalnih enot »na
črno«.
Opomba: pod »bivalna enota« v tem primeru razumemo vsako stanovanje, primerno za
bivanje v skladu s tukajšnjimi bivalnimi = stanovanjskimi standardi. V primeru, da se s
tem pojmom označujejo zgolj enote, navedene v tč. 3.2. prosimo, da naš termin razumete
kot »stanovanjska enota«.
Smiselno je seveda potrebno navedene pripombe upoštevati tudi v poglavjih 3.4. in 3.5.
V zvezi z uvodom v poglavje 3.6. se načelno strinjamo z mnenjem, da bi obstoječa
zakonodaja dovolj ustrezno varovala interese tako najemnikov kot lastnikov, če bi se dosledno
izvajala.
V zvezi s tem menimo, da je naloga MOP predvsem v spodbujanju tistih, ki so pristojni za
izvajanje obstoječe zakonodaje, da jo tudi izvajajo in šele, če bi tudi v tem primeru prišlo do
očitnih nesoglasij med najemniki in lastniki, ki jih obstoječa zakonodaja ne bi bila sposobna
urediti na razumen in način in v razumnih rokih, razmišljati o nujnih dopolnitvah obstoječih
zakonov.
V zvezi z »Strukturo in elementi trenutne neprofitne najemnine« priznavamo, da nam
izhodišča zanje, predstavljena v obravnavanem osnutku, niso dovolj razumljiva. Zato
menimo, da bi bilo to področje potrebno obravnavati posebej, v razširjeni in razumljivejši
obliki.
Načelno pa podpiramo mnenje, da mora najemnina za stanovanje zadostovati vsem
navedenim potrebam lastnikov, težave z njenim plačevanjem s strani najemnikov pa je možno
in nujno odpravljati z različnimi subvencijami. Pri čemer pa v »Osnutku« manjkajo viri in