Štajerski so zavrela domoljubna čustva in iz nevidnih posameznikov se je v enem samem poznem popoldnevu v Mariboru zrasla povezana množica samozavestnih državljanov. Izpljunili so, kar se je leta nabiralo in tega je veliko.
Ljubiti oblast kot svojega bližnjega
Ljudje so svojim lokalnim politikom pogledali v oči in ti so povesili pogled ter se domov odpeljali v policijski zaščiti. S tem je bilo vse povedano. In zdaj je treba dosledno uveljaviti dolgoročne politične posledice njihovega umika v naročje represivnih organov.
Politični mandat, ki ga podelijo volitve dodeli odgovornost, da izvoljeni delujejo v skupnem interesu večine, kar potrjujejo vsakodnevno s svojim delovanjem. Javne koristi ne morejo dokazovati z delovanjem v korist tiste države ali občine ali agencije, ki je postala njihov plen. Volje državljanov ni mogoče zmanjšati na to, kar je dobro za državo in jo zožiti le na udeležbo na volitvah. Tega si zdaj ne predstavljajo tako več niti v Afriki.
Večini slovenskih politikov pa je vendarle potrebno posebej pojasniti, da izguba javnega zaupanja zanje, ki so kariero gradili na zaupanju, nujno in v najboljšem primeru pomeni odhod iz politike. Ne le v opozicijo ali na višji položaj. Ko se enkrat pokaže, da so izrabili zaupane jim pristojnosti in jih nato uveljavili kot premoč nad nami vsemi, ne morejo zahtevati več niti politične korektnosti, niti tolerance razlik. Takrat je konec in morajo oditi. In da res razumejo, jim je ponavadi treba vse razložiti v njim razumljivem političnem narečju, kolikor mogoče. Politično so opleli, kot bi rekli, če bi šlo vzemimo za predsednico društva kmečkih žena. Ali Mamula, go home.
S takšnim govorjenjem se nedvomno izgubljajo prijatelji. Predvsem bo tako menila odslovljena predsednica društva, kot je mislil general Mamula, nekdanji in današnji. To je za politike na oblasti sovražen način govorjenja, ki po njihovem mnenju ulico spodbuja k anarhiji in je primer nekulturnega komuniciranja.
Tako danes trdi cvet vladajoče koalicije. Poslanska skupina SDS in NSI sta na parlamentarni Odbor za izobraževanje, znanost, kulturo, šport in mladino, ki deluje pod modrim vodstvom poslanca Grimsa, naslovila zahtevo za sklic nujne seje, na kateri so zahtevali sprejeti sklep o »očitni kršitvi ustavnih načel in načel medkulturnega dialoga«. Navezujejo se na demonstracije proti mariborskem županu in se v tem okviru sklicujejo na ustavno zagotovilo (verjetno v tem primeru županovega) osebnega dostojanstva in varnosti. V to pravico župana dvoje sicer nihče ne dvomi. Strankarski varuhi medkulturnih spokojnih odnosov v družbi pa so vendarle spregledali, da te pravice niso podeljene politiku kot varovalo pred volivci ampak so naprtene državljanu kot njegova odgovornosti v odnosih do drugih državljanov. S pozicije politikov na oblasti zdaj SDS in NSI uveljavljata pravice zase, kot da bi bili skupina mimoidočih, nič hudega slutečih državljanov. Tako kot se je strankarska politika zdaj zažrla v telo slovenske družbe se zažre le še trakulja v vampu goveda, da ga izčrpava dokler muli in gre.
V sami zasnovi političnega delovanja je sovražnost vsajena, ker gre v politiki za ideološko podprta nasprotja med nekompatibilnimi vizijami družbe. Politika živi na antagonističnem, se pravi na sovražnem terenu razlik o tem kaj je dobro za družbo in kako to doseči. Sovražni govor je tako v naravi obstoječe razklane političnosti in postane posebej izrazito izražen v nekultiviranem političnem okolju nizkih demokratičnih standardov. To je sicer žalostno, ni pa tega mogoče oddvojiti od politike, le omejiti skrajnosti in politično polje postopno kultivirati.
Sovražnost v sodobni družbi po naravi njenih temeljnih razmerij obstaja tudi med državo in družbo (Wallerstein) zaradi nasprotij, povezanih z nezdružljivimi prizadevanji za oblast, ki se skuša uveljaviti proti prizadevanjem za avtonomijo. Sodobna družba zadnjega stoletja je izrazito dualna in v takšni družbeni pogodbi, kot jo imamo, so sovražna nasprotja povsem neodpravljiva. In temu bo ostalo tako vse dokler družbene pogodbe radikalno ne spremenimo, da odpravimo primat črno-belega načina razlage družbenih nasprotij in ga nadomestimo z večbarvnim in pluralnim načinom.
Kar je slabo za oblast, še zdaleč ni nujno slabo za demokracijo v neki družbi. Kritika oblasti s strani državljanov je na nek način res sovražno dejanje, a docela legitimno v obsegu, v katerem se je oblast oddvojila od ljudi in skušala postati sama svoj smisel, ki zdaj že presega ideološke razlike (Pahor-Janša). Razlog za sovražnost družbe do oblasti ni nekulturnost državljanov ampak je povezan le s tem, da se je oblast preveč vsilila družbi, da jo je, kot pravi Habermas, kolonizirala, jo naredila nemočno in šibko. Zdaj pa se družba začenja temu upirati. In možnosti, da bi to počela v prijateljskem sodelovanju z oblastjo ni, ker oblast prijateljskih poti ne nudi več ampak misli le še nase in na usodne posledice opustitve črno-belih razlag za svoje zajedavske politične kariere.
Če bo za sovražni govor obveljala javna kritika oblasti, ki vključuje zahtevo po politični izključitvi neodgovornih politikov, obenem s pripravljenostjo v tej smeri delovati, če je nujno potrebno tudi »na ulici«, potem je z demokracijo v Sloveniji konec (prej, preden se je sploh začelo). To bo dokončno zaključilo prehod samostojne Slovenije iz socialne v policijsko državo in iz pravne države v oblastniško pravo močnih.
Bojan Radej, napisano za Večer, Pogledi, November 2012
Oznake: slo