V Nostalgiji, predzadnjem in najbolj poetičnem ter osebno izpovednem izdelku velikana filmske režije, Andreja Tarkovskega iz 1983. leta, v glavni vlogi spoznamo sodobnega ruskega pisatelja, izseljenca Andreja Gorčakova, ko prispe na toskansko podeželje proučiti delovanje ruskega skladatelja iz osemnajstega stoletja. Tam se kmalu zbliža z Domenicom, vaškim posebnežem, ki poskuša rešiti svet, a mu ne uspe izpolniti pogoja, da bi s prižgano svečo prečkal bazen na vaškem izviru, ker mu plamen vedno prej ugasne. Nekega dne Andrej  obišče Domenica in nad kuhinjsko nišo takoj opazi zapisano nelogično enačbo 1+1=1. V drugem prizoru Domenico s police vzame pletenko oljčnega olja in si v dlan kane najprej eno kapljo in nato še drugo ter pojasni: ena kaplja in ena kaplja dá eno večjo kapljo, ne dveh. S tem pove, da sta z Andrejem žrtvi iste usode, prvi begunec iz Rusije, drugi preziran v vasi, tako sta povezana kot izključena, obdolžena iracionalnosti.

A če bi Domenicovo iracionalno računstvo vzeli kot pravilo seštevanja, potem tudi ocean ne bi bil nič več kot ena sama kaplja vode. Čudaško pravilo je posledica nekega posebnega načina celostnega razmišljanja, ki je morda lahko laskav za Andreja. V resnici pa je uporabljena enačba zelo izključevalna, ker zahteva, da morajo biti sestavine seštevanja in povezovanja identične, da se lahko zlijejo v eno. Takšno pravilo tvorbe celot je seveda eno od možnih, a skrajno omejeno: elemente sicer kar se dá tesno poveže, vendar pa celote, ki jih tvori iracionalno pravilo, ostajajo majhne in zagledane predvsem vase. Domenicova miselnost zatre celostno težnjo že v izhodišču s preveč izključevalnim pristopom k povezovanju.

Veliko manj stroga je zahteva, ki tiči za prvošolskim znanjem, da je 1+1=2. Za to pravilo mora biti vse, kar seštevamo, enako le v eni lastnosti in ne nujno v vseh, zato ostanejo sestavine celote še naprej posamično razpoznavne enote. Eno in eno jabolko ni eno jabolko, obstajajo kisla in sladka jabolka, rdeča in rumena, lepa simetrična in grda nesimetrična, ki jih v trgovini ni najti za dobro potrošnikov. Ko rečemo sedem jabolk se ne izjasnimo o kakovostnih lastnostih, ampak le o skupnem številu predmetov, ki so enako razvrščeni (kot jabolka, ne kot hruške ali žoge).

Prvošolsko pravilo seštevanja je bolj vključevalno, ker v vsoto zajame več raznovrstnih elementov. Sposobnost vključevanja razlik pa je najmanj, kar bi morali pričakovati od postopka z glavnim poslanstvom spoznati celoto. Postopek tvorbe celot je tem boljši, čim manj je omejevalen. Sinteza, ki ne upošteva razlik je pravzaprav trivialna. Že antični Makedonec Janez Stobáj (mak. Jovan vo Stobi, Јован во Стоби) iz petega stoletja je zapisal da stvari, ki so enake in v harmoniji ne potrebujejo sinteze kakor stvari, ki niso iste vrste in enakega reda. Pri iskanju najbolj povezovalnega načela moramo torej dati prednost pravilu, ki je najmanj izključevalno do mnogotere pojavnosti sveta, ki ga naj sinteza zaobjame.

Celostno razumevanje postane ključnega pomena, kadar imamo opraviti z globokimi razlikami v pogledih in kontradiktornostjo tega, kar želimo razumeti, torej v kompleksnih razmerah. O kompleksnih zadevah ne moremo več razmišljati usrediščeno, kot če bi obstajala le ena resnica, ki bi bila dostopna le po znanstveni poti. Že najbolj nedolžno seštevanje je kompleksen izziv. Poglejmo podrobneje: kadar sestavine seštevanja niso druga do druge brezbrižne kot pri jabolkih, ampak so si naklonjene, tako da med njimi obstaja sinergija, kakor med dobrima partnerjema, prijateljema ali ljubimcema, takrat 1+1 rado znese veliko več kot dve. In obratno, kadar med sestavinami prihaja do trenj, ki vse ovirajo pri povezovanju. Ena in ena je lahko enako nič, če se sestavine seštevanja natančno izničijo, kot v primeru pozitivnega in negativnega električnega naboja. Kadar pa se izničenje nasprotij zgodi v družbi, to pogosto pomeni hude spore, katerih razrešitev proizvede negativen rezultat za vse, kot so tržni zlomi, nasilni prevrati ali vojne. Nenazadnje, je lahko 1+1 enako tudi 11, kakor je pripomnil nekdo, morda že nejevoljen zaradi tolikšnih naprezanj, da bi vsadili dvom v nekaj tako očitnega. Torej, seštevamo lahko na različne načine, racionalno ali iracionalno, rezultati so v vsakem primeru pravilni, vendar ne vodijo do enovitih spoznanj.

Če resnica ni več ena sama in načeloma enostavna ali to potem pomeni, da je vse lahko res in hladno razumska znanost ne more več ostati vodilo pri celostnem spoznavanju sveta? Ravno v zvezi s tem je belgijski kemik in Nobelovec ruskega rodu in židovskega porekla Ilya Prigogine zapisal, da zgolj zaradi lastne nezmožnosti oblikovati celostne rezultate še ne smemo trditi, da je resničnost v bistvu relativna.

Iskanje celostne resnice z znanstveno metodo proizvaja rezultate, ki ne sovpadajo, kar ustvarja kompleksne razmere. To zastavlja spoznavne probleme, ki še zdaleč niso novi. Z njimi so se ubadali že modreci sofizma v pradavnem Afganistanu približno v času, ko so v antični Grčiji delovali Pitagorejci. Legenda pripoveduje, da je modri kralj ob neki priložnosti, ko se podaniki nikakor niso mogli poenotiti o neki sila pomembni skupni zadevi, ukazal prerekanja prekiniti in nemudoma pripeljati šest slepih mož, ki še nikoli niso videli slona ter jim velel, naj mu opišejo žival, ki jo je dal postaviti prednje. Prvi, ki je tipal trobec, ga opiše kot kačo, medtem ko ga tisti, ki proučuje uhlje, vidi kot preprogo. Raziskovalec okla bi se zaklel, da je slon še najbolj podoben sulici, a je tisti, ki je otipaval nogo prisegal, da mora biti prej podoben drevesnem deblu. Vsak torej opiše žival po tem, v kar se je lahko sam kar se da dobro prepričal. Ker pa je vsak omejen le na en vidik, ne more zaznati omejitev spoznanj, zato se mu zdi, da lahko svoje dognanje posploši. Morala zgodbe, ki jo na koncu povzame modri kralj je, da ljudje pogosto prevedejo svojo delno izkušnjo v celo resnico, kar jih pahne v nepremostljiva nasprotja, ki jim zameglijo pogled na zadeve skupnega pomena in jim onemogoča razmišljati celostno. Neposredno torej sledi, da zato, ker podaniki v kompleksnih razmerah ne znajo presegati medsebojnih razlik potrebujejo kralja, da jih vodi skozi življenje skupnosti.

eblu. Vsak torej opiše žival po tem, v kar se je lahko sam kar se da dobro prepričal. Ker pa je bil vsak omejen le na svoj predmet proučevanja, ni mogel zaznati omejitev spoznanja in zato svoja dognanja pogumno posploši. Morala zgodbe, ki jo je na koncu povzel modri kralj je, da ljudje pogosto prevedejo svojo delno izkušnjo v resnico, kar jih pahne v nepremostljiva nasprotja, ki jim zamegli pogled na zadeve skupnega pomena in jim onemogoča razmišljati celostno. 

Slika 1: Šest slepih mož in slon (Vir: Hans Møler – ilustracija)

Pot znanosti do resnice je razmeroma preprosta, dokler od učenjakov zahteva samo ločitev zrnja od plevela, resnice od neresnice. Čeprav je to njeno osnovno poslanstvo, se je do danes izziv spoznavanja sveta vendarle pomembno spremenil. Zdaj moramo najti razsodne odgovore na vprašanja, ki jih ne zastavljajo več nasprotja med resnico in neresnico ampak med resnico in resnico, torej med objektivno veljavnimi, toda nasprotnimi razumevanji iste stvari. Nasprotja so globoka in v jedru nepremostljiva. Ločevanje pravega od napačnih razumevanj tukaj v celoti odpove. Izziv pa ni, kot rečeno, med eno resnico ali mnogimi delnimi resnicami, torej med enoumjem alo relativizmom, ampak kako uveljaviti enovitost skupaj s temeljnimi razlikami. Ta nedvomno kompleksen izziv je Slavoj Žižek označil kot antipostmodern, takšen torej, ki obnavlja v postmodernem času izgubljeno idejo celote, naj si bo skupnosti ali planeta ali univerzalnih vrednot človečnosti, vendar le na podlagi uveljavljanja radikalnih razlik, notranje neenotnosti in objektivne nedoločljivosti vsake absolutne celote in vsega univerzalnega in neskončnega. Celostni pojavi in absolutne kategorije, po katerih spoznavamo svet in se v njegovi kompleksnosti na grobo orientiramo, ne obstajajo več enovito ampak le kot mnogoterost, to je na radikalno različne načine in noben poseben način sam zase ne predstavlja celote, ampak le vsi skupaj – in še to le do neke omejene mere.

Takrat, kadar je o neki stvari več nasprotujočih, a enako veljavnih razlag, lahko po mnenju avstrijskega Nobelovca, fizika in filozofa znanosti Erwina Schrödingerja, o resnici sklepamo le glede na to, kaj je različnim razlagam skupno in kje so presečne, to pa so lahko kvečjemu v obrobnih zadevah. Če to misel prenesemo na zgornji primer, bi imeli slepi možje (ali pred njimi prepirljivi podaniki) veliko boljše možnosti dojeti podobo slona, če bi najprej skušali zaznati meje veljavnosti tega, kar lahko z gotovostjo trdijo vsak zase. Tisti, ki je raziskal trup, bi svoje proučevanje moral dovolj razširiti, da bi trčil ob spoznanja drugih in tako ugotovil, da trup nekje preide v rilec, drugje v okel ali rep. Vsak naj najprej spozna omejenost svojega spoznanja, nato pa ga nadgradi z odkrivanjem presečnih področij z drugimi (usodno omejenimi), ki imajo sicer povsem drugačno izkušnjo, a vendar obrobno dopolnjujoč vpogled na to, kakšen je slon. Na žalost bo celostna podoba slona tudi potem, ko vsi povežejo svoja opažanja, še naprej ostala nevidna. Vseeno bo presečno razumevanje lahko veliko bolj celostno, kot bi bilo, če bi ga skušali doseči usrediščeno le nase, kot da vsak iskalec resnice sam stoji pred veličastnim izzivom resnice, tako rekoč iz oči v oči z večnostjo, kot si je njega dni predstavljal stari Pitagora, ko se mu je prikazal slavni geometrični izrek. Zaradi te domišljavosti si je kasneje dovolil hudo nečednost, ko je somišljenika, ki je podvomil v božanskost njegove vizije, dal jadrno zabrisati v morje, da se je revež povsem utopil.

Golo kopičenje dejstev torej ne zadošča za celostno razumevanje kompleksnih zadev, dokler iz njihovih jedrnih nasprotij na eni strani in obrobnih, a mnogih ujemanj na drugi, ne izluščimo globljega pomena o tem, kar proučujemo. Globino pa lahko dosežemo le onkraj znanosti, ki je zaslužna samo za to, da je ustvarila prepade. A ne sodimo znanosti prestrogo, saj slepa pega izvira iz nečesa, kar je predhodno njenemu delovanju. Tako kot v legendi o premetenem kralju, ki dá slepim nalogo, ki je nikoli ne morejo rešiti. Pa ne zato, ker so slepi, saj spoznavanje sveta drugače sploh ni možno, ker vedno zahteva tipanje v najtrši temi o stvareh, ki so v bistvu nespoznavne. Razsvetljenje, ki ga prinese odkritje nečesa novega je zato še vedno samo razsvetljene za slepe, ki ne spregledajo resničnosti v celoti. Podobno je Nikola Tesla zapisal, da razsvetljenje za znanstvenika pomeni predvsem soočenje s svojimi omejitvami. Zato znanstvenik ni kot sova, ki predira temo z ostrim vidom, ampak netopir, ki ne rabi oči, da se znajde brez luči.

Skratka, kralj zahteva celovit odgovor na kompleksno vprašanje, ki presega spoznavne zmožnost kogarkoli, celo kralja samega, saj niti on ne more videti slona z vseh strani naenkrat. Morala starodavne prispodobe se, ko razkrinkamo kraljevo premetenost, tudi pomenljivo spremeni: nezmožnost celostnega razmišljanja podanikom ni usojena zaradi njihove spoznavne omejenosti, ampak z zaslepljenim zanašanjem na način iskanja resnice o skupnih zadevah, to je na okvir razmišljanja, ki ga je podanikom predpisal kralj.

Posebej pomembno je nepremostljivost razdorov, ki jih ustvarja iskanje resnice s kateregakoli vzvišenega izhodišča upoštevati pri spoznavanju družbene resničnosti, torej v družbenih znanostih – zlasti v ekonomiji in v sociologiji. ‘Posebej’ zato, ker družbena dejstva niso položena na nas enako neizogibno kot fizikalna, kemijska ali biološka  dejstva, ampak jih sooblikujemo sami, ki jih skušamo hkrati tudi spoznati. To pa lahko počnemo le z različnih vrednotnih izhodišč, ki so podlaga povsem drugačnim celotnim ureditvam sveta, ki ga proučujemo. Zato dejstev ne moremo spoznati niti nevtralno, niti enovito, kot da bi lahko bili iz svoje subjektivnosti vsaj za trenutek blažene znanstvene treznosti izvzeti.

Spoznavanja družbenih dejstev zato ne moremo skleniti na točki, do katere pridemo objektivno, po uhojeni znanstveni poti. Prav nasprotno, premoščanje  prepada med resnico in resničnostjo se tu šele dobro začne, z vključitvijo iracionalne sestavine. Znanstveno potrjena dejstva je treba umestiti v širši spoznavni okvir, ki vsebuje tudi vrednotne presoje, skozi katere (družbena) dejstva edino lahko presevajo na platno znanstvenega spoznanja. Vrednotenje tukaj nastopa kot nasprotni pol znanosti s poslanstvom uravnovesiti nasprotja iracionalnega in racionalnega spoznavanja sveta.

Kaj hočemo s tem povedati? Standardni model znanosti ni več zadostna podlaga spoznavanju (družbe). Kompleksno resničnost lahko objektivno spoznamo le skozi sito neveljavnih posplošitev o potencialih znanstvenih izhodišč, s katerih si za to prizadevamo. Četudi so znanstvena spoznanja na nek način napačna, jih ne moremo zavrniti, saj spoznavanje, ki ni do neke usodne mere zaslepljeno, sploh ni mogoče. Znanost ne more biti edini vir, ampak le nepogrešljiva sestavina matrike spoznavanja! V tej matriki je to, kar določa znanstveno delovanje, kot tudi to, kako njegove rezultate razumemo, neločljivo povezano s subjektivnim, z metafizičnim in z vrednotenjem. Filozofija tako najprej zariše miselne okvire objektivnega spoznavanja sveta, ki ustrezajo razlikam v sistemih vrednot, ki so podlaga raznorodnim temeljnim izhodiščem proučevanja – na primer, z linearnega ali z nelinearnega izhodišča, množinsko ali kakovostno, z enim glavnim vzrokom ali z več neodvisnimi vzroki?

Zdi se, da za razumevanje kompleksnih družbenih pojavov potrebujemo matriko spoznavanja, kot jo na Sliki 2 ponazarja Vennov diagram s triado Filozofija – Znanost – Vrednotenje. Po njem se celostno spoznanje porodi v preseku modrosti o naravi proučevane stvari nasploh, nato objektivnega opisa te stvari in nazadnje še vrednotenja, ki raznorodna spoznanja o proučevani stvari poveže na sredini. Pristop  je torej ‘presečno sredinski’. Temelji na postopku mezoskopske triangulacije, ki jo omogoči manipulacija posebne, kvadratne matrike s tremi spoznavnimi domenami (gl. www.sdeval.si).

Območje preseka med modrostjo in znanjem zaseda filozofija znanosti, ki majhna in načeloma razmeroma preprosta vprašanja, ki si jih zastavlja znanost, povezuje z velikimi in kompleksnimi vprašanji filozofije. Skozi filozofijo znanost doseže samo-refleksijo, s katero se uči, kakor se je izrazil francoski sociolog Pierre Bourdieu, opazovati svoje opazovanje sveta in prepoznati iracionalne razsežnosti svojih racionalnih prizadevanj. Znanost, ki se ne zanima za miselne podlage in temeljne predpostavke svojega posebnega načina spoznavanja sveta, ne more biti globoka. Ne more zaznati slepote, ki si jo je naprtila s poslanstvom objektivnega proučevanja sveta, kaj šele uvideti kraljevo premetenost.

V naslednjem območju prekrivanja – med filozofijo in vrednotenjem – pride to, kar je onkraj fizičnega obstoja, torej metafizično, v stik s tem, kar je onkraj racionalnega spoznanja, ker je subjektivno. V tem izrecno iracionalnem preseku sta svoja svetova prepletla Domenico in Andrej. To je tudi mesto, s katerega se vrednotenje samo ovrednoti, s stališča svoje posebne iracionalne racionalnosti. V preseku s filozofijo mora tisti, ki vrednoti, recimo mu evalvator, dokler nam jezikoslovci ne najdejo ustreznejšega izraza, vzpostaviti svojo posebno mentaliteto, ki je značilno različna od znanstvenikove in tudi od filozofove. Evalvator je poseben po tem, da je na nek način racionalen in iracionalen hkrati. Najprej skrbi, da racionalno ne prevlada nad iracionalnim, a obenem tudi obratno, obrzda iracionalne plati spoznavanja, da se uravnotežijo, ne da prevladajo nad objektiviziranimi spoznanji. Evalvacijska miselnost zahteva, da se iracionalno prepozna na nek način racionalno, saj je poslanstvo vrednotenja vezano na iracionalnost racionalnega, ne iracionalnega. Tisti, ki vrednoti, lahko postane racionalno-iracionalen takrat, ko razumno, sredinsko odzove na tri stvari: lastno slepoto, slepoto spoznavajočih in iluzornost projekta opisovanja ‘cele resnice’.

Evalvator tako ni nihče drug kot sedmi slepi mož, ki pa je ostal doma, ker edni ni prejel kraljevega vabila. Verjetno zato, ker zna razmišljati preveč povezovalno. Slepota spoznavajočega zanj nikakor ni znak nemoči ampak  ravno obratno, to je zmogljiv način izvirne prilagoditve na gledanje v temi, kjer neposredno spoznanje sveta načeloma ni mogoče. Tako kot netopir v temi gleda s sluhom, tako evalvator dejstev ne gradi na neposrednem vpogledu v stvari, kot znanstvenik, niti onkraj konkretnih pojavnosti, ampak le posredno z vrednotenjem ujemanj in razlik med raznorodnimi načini na katere se neka celota uveljavlja.

Slika 2: Celostno spoznavanje po presečno sredinskem modelu (Vir: Slovensko društvo evalvatorjev)

Nazadnje še presek med tem, kar objektivno vemo o družbi in tem, kar v njej najbolj cenimo, torej med znanjem in vrednotami. Saj tisto, kar je res, ni nujno dobro, na primer ekonomska racionalnost dobička proti zahtevi za ohranjanje narave ali socialne pravičnosti, čeprav vsi trije odločilno vplivajo na to v kakšni resničnosti živijo člani skupnosti. Vrednotenje ustvari bolj celostne razmere spoznavanja, kjer je stopnja izključevanja različnih vednosti vse nižja, vse višja pa je možnost doseganja sinergij med radikalno raznorodnimi vsebinami. S svojimi dosežki vrednotenje sicer ne odpravi nepremostljivih preprek zlivanja kapljic v eno, vseeno pa zagotovi nekaj neprecenljivega, da lahko izključevanje kot podlago celostnega spoznavanja zamenjamo s sredinsko evalvacijsko sintezo, ki dopušča različne načine tvorbe resnice

Za celostno razumevanje kompleksnih družbenih zadev potrebujemo postopek spoznavanja, ki je sredinski in to na prav poseben način. Tukaj sredina nikakor ni mišljena kot kompromis, kjer bi vsak moral deloma žrtvovati nekaj od tega, kar je zanj najbolj pomembno, da bi lahko prišel do poenotenja z drugimi. Presečna rešitev ravno nasprotno zagotavlja, da globoke razlike lahko mislimo povezovalno. Tudi pri novi sredini ne gre za polovičarsko miselnost ‘srednjega dosega’, ki jo je zagovarjal oče sociologije znanosti, Američan Robert Merton, po katerem lahko kompleksne zadeve razumemo le delno in omejeno, kar nas obsoja na relativizem srednje velikih razlik. Nasprotno ima sredinski postopek nepopustljivo celostne težnje. Presečna sredina nazadnje ne namiguje na idejo zlate sredine (zlatega reza), kjer se nasprotje med racionalnim in iracionalnim matematično uredi v harmonijo,  kot pogosto vidimo v naravi, v umetnosti in arhitekturi. V kompleksni družbi pa razen le izjemoma, sožitje med racionalnim in iracionalnim ni možno, ampak se kvečjemu trpita v medsebojnem spodbijanju, najraje pa globoko prezirata. Kaj uporabnega lahko na koncu izluščimo iz te, ne ravno prekratke razprave? Presečna sredina omogoča bolj celostno spoznavanje sveta le v kolikor si za to prizadevamo z izhodišč samo-refleksivnega znanja in samo-refleksivnega vrednotenja, ki rutinsko preverjata meje lastnih spoznavnih zmožnosti, s prepoznavanjem lastne slepote, a tudi neizrabljenih možnosti za presečne povezave. Celostni dosežki niso dosegljivi po zunanjem nareku ampak le z obrobja, kot bi počel nekdo, ki razume, da ključ resnice ne obstaja, in da mnogi posedujejo del skrivnosti, ki se, kolikor se,  razkrije šele, ko se delna spoznanja povežejo. To je tudi modrost slovanskega boga Triglava, ki se z eno glavo ozira po nebu, z drugo po zemlji in s tretjo pod njo, kot ga je v Zakladih Slovenije opisal profesor Matjaž Kmecl.

Presečno sredinsko vrednotenje zapove vključevalen način povezovanja nezdružljivih obrazov celote, vendar pa resničnosti kljub vsemu ne more nedvoumno opisati kot je sprva obljubljala znanost. Kadar gledamo na kompleksne pojave sredinsko namreč ne moremo spoznati nič dokončnega (če smo dosledni, znanost še danes ne ve dokončno kaj je slon, saj šele spoznava tako osnovne stvari kot je kako se sporazumevajo, kakšna je njihova inteligenca…). Presečna spoznanja so samo preliminarna vendar ravno zato odprta za dopolnitev  po pravilu: več kot vem, bolj sem odprt za obrobno povezovanje s spoznanji drugih, ki so v svojem jedru nasprotna moji vednosti.

Naše omejene možnosti celostnega spoznavanja kompleksnih družbenih pojavov pa vseeno za nas niso preveč usodne. Pri soočanju z izzivi antipostsodobnih družb nas vendar ne zanimajo univerzalne resnice vsega nasploh in enkrat za vselej, ker se za resnico ne zanimamo kot kralji ali bogovi, ampak le kot slepi ljudje, ki jih muči veliko bolj skromno vprašanje, kaj vendar imata pri slonu skupnega sulica in preproga?

Avtor: Bojan Radej, september 2018 (avgust 2018, maj 2018), za objavo v reviji Proteus.

Ustvarjalna gmajna 2.5.

Razširjen zapis po predavanju z naslovom ‘Vrednotenje in znanost’, predstavljenem na srečanju ob deseti obletnici delovanja Slovenskega društva evalvatorjev, 29. januar 2018 na Oddelku za krajinsko arhitekturo Biotehniške fakultete Univerze v Ljubljani. Za pripombe na prejšnje različice besedila se zahvaljujem prof. dr. Mojci Golobič, dr. Jelki Pirkovič in doc. dr. Sreču Dragošu, ki pa niso odgovorni za slabosti besedila.

 

Oznake: