Od preloma tisočletja je negotovost postala edina stalnica zdaj že nepreklicno kompleksne družbe. Globalni pretresi, od terorizma in kolapsov finančnega trga, do migracijslih valov in virusne pandemije, si vrstijo v vse višjem ritmu transformacijske metakrize. Za seboj pušča temelje starega reda v ruševinah. Znašli smo se v somraku prehoda med dvema dobama. Vse težje je razumeti, kaj se sploh dogaja, podoba prihodnosti pa je že povsem zamegljena. Smo v viharju stoletij naenkrat ostali prepuščeni slepemu tavanju med čermi lastnih zablod? Ali v temeljni negotovosti sploh še lahko ohranimo vajeti prihodnosti v svojih rokah in upamo na ugoden razplet metakrize čeprav šele enkrat v verjetno ne tako bližnji prihodnosti?
Vprašanje je kompleksno in takšen mora biti tudi odgovor. Osrednja težava sedanje generacije zaenkrat še ni metakriza sama, ampak nezmožnost ali vsaj nepripravljenost obravnavati kompleksne stvari na kompleksen način. Kompleksnost je največkrat sicer prepoznana kot resna grožnja, ki pa naj bi bila obvladljiva že z izboljšanjem obstoječih rutin.
Tudi danes prevladujoče znanosti o kompleksnem izražajo resno težavo. Dosti pove že to, kako je proučevanje organizirano. Med prevladujočimi pristopi obstaja ostra ločnica. Glavni šoli, splošna in posebna, imata svoje avtorje, ki objavljajo v ločenih revijah in se ne srečujejo niti na konferencah. To je moteče, upoštevaje poslanstvo kompleksnosti, ki je ravno posredovati med nasprotji.
Prevladujoče razlage so zasidrane v starih načinih razumevanja sveta, ki vse v osnovi vidijo polarno: mikro ali makro, linearno ali nelinearno, sistemsko ali anarhično (spontano), realistično ali relativistično, moderno ali postmoderno. Razklani pristopi ne govorijo maternega jezika kompleksnosti, ki je jezik sredine med nasprotji, zato tudi ne morejo prodreti v njeno jedro. Tudi ko se ukvarjajo s kompleksnimi zadevami ostanejo binarni pristopi binarni, relativistični pa relativistični. Zato je treba pazljivo razločiti razlage kompleksnosti s starih izhodišč, ki obnavljajo polarne razkole, od razlag z novih izhodišč, ki jih s sredine povezujejo.
Profesor Stacey je v znamenitem matričnem diagramu koncept kompleksnosti umestil na sredino med popolno gotovost in popolno negotovost, med enostavno in kaos. Čeprav sta si nasprotni, sta skrajnosti vseeno sorodni kot konceptualno čisti: prva je linearna, druga nelinearna. Kompleksno pa je treba razumeti kot hibriden koncept. Njegove sestavine so enkrat ločene, drugič povezane, na eni strani avtonomne, na drugi odvisne, enkrat se obnašajo racionalno, drugič iracionalno. Popolna odvisnost sestavin bi kompleksno situacijo sprevrgla nazaj v red, popolna neodvisnost pa v kaos (Heylighen).
Naslednji primer ponazori, kako je mogoče in je pravzaprav zelo običajno, da ima stvar lastnosti, ki si v jedru nasprotujejo. Ne glede na to, da iz peške jabolka ne bo nikoli mogoče vzgojiti hruške, pa lahko sok jabolka in hruške po pravem receptu dosežeta harmonijo. Torej na obrobju ju lahko seštejemo, čeprav sta v jedru ločena. Sredinsko gledano ideja hkratne povezanosti in ločenosti stvari ni nesmiselna in iracionalna, oziroma je iracionalno-racionalna. Ni več utemeljena le znanstveno, ampak zlasti evalvacijsko, s povezavo dejstev in vrednot ter vidnega z nevidnim.
Tako kot pri slepih možeh in slonu v starodavni sufijski legendi, če ustrezno preobrnemo njen nauk. Ko se podaniki po dolgem prerekanju niso uspeli poenotiti o neki pomembni skupni zadevi, je kralj prerekanje prekinil. Dal je pripeljati šest slepih mož, ki še nikoli niso srečali slona ter jim naložil, naj s tipanjem ugotovijo, kaj je postavil prednje. Prvi je tipal trobec in stvar opiše kot kačo, drugi si uhlje razloži kot preprogo, okel kot sulico, nogo kot deblo. Na koncu modri kralj povzame nauk: ljudje prevajajo svojo neposredno vendar samo delno izkušnjo v edino veljavno resnico, kar jih pahne v nepremostljiva nasprotja in jim onemogoči skupne stvari videti celostno.
Kralj je seveda pretkan in vedno najde dokaz za svojo nepogrešljivost pri odločanju, kaj je najboljše za vse. Od usodno omejenih je zahteval odgovor o nedoločljivi stvari. Njihova omejenost torej ni slepota, saj v kompleksnih razmerah, ko so stvari temeljno negotove nihče ni vseviden in ne more biti nepristranski. Slepi naravno sprejmejo stvari kot nedorečene, v tem smislu je slepota pravzaprav prednost. Usodna omejitev je v nedoločljivosti situacije, ta pa je ravno v tem, da je ni mogoče spoznati po delih. Celostne težnje so bile naklepno uperjene druga proti drugi, gotovost proti negotovosti, namesto da bi si pomagale.
Če bi med slepimi možmi kdo razmišljal evalvacijsko, bi k prepoznavanju slona pristopil drugače. Empirična opažanja slepih bi sprejel nadvse previdno. Zavedal bi se, da imajo opraviti s kompleksnim izzivom, zato nihče ni mogel prepoznati bistva stvari empirično. To, kar je s tipanjem in merjenjem objektivno spoznano, je v temeljno negotovih razmerah lahko le zasilen opis nečesa, kar se bo z boljšim razumevanjem celote pomensko, ne nujno tudi empirično, še povsem spremenilo.
Neznanega pomena torej evalvator ne bi iskal kot je hotel kralj, z zlaganjem delnih opažanj kot črepinj stare vaze, torej nečesa kar že pozna. Slepi lahko spoznajo stvari povezano le s primerjavo opažanj, podobnosti ali razlik. Ko niso več zaslepljeni (po kralju, empirični znanosti), ampak evalvacijsko slepi, lahko stvari spoznajo izvirno v njihovi nedorečenosti. Nikoli sicer ne bodo mogli spoznati slona, gotovo pa bodo skupaj lahko oblikovali soliden opis, ki bo vsaj za praktične potrebe povsem zadosten – kralju pokazati, da slepi lahko razmišljajo celostno, če le lahko to počnejo na svoj način, povezano in sredinsko.
V somraku prehoda mora spoznavanje ostati slepo za enostranske opise resnice, sicer bi bilo takoj zaslepljeno z dogmatičnim. Zato kot netopir, ki vidi skozi temo z ušesi, ne z očmi, evalvator kompleksnega ne vidi le skozi dejstva, ampak tudi skozi to, kar manjka, je nejasno ali zamegljeno. Tako sredinski pogled odločno razširi naše možnosti celostnega razumevanja sedanjih prevratnih razmer.
Argumente za takšno sklepno ugotovitev podprejo vsaka s svoje strani tri študije primerov. Sredinsko miselnost preizkusijo pri reševanju treh eminentnih problemov sodobnih družb, agregacijskega, integracijskega in organizacijskega, ki so jih v ospredje pozornosti naplavile kompleksne razmere.
Agregacijski problem (Scriven) je osvetljen s primerjavo različnih načinov sinteze podrobnih ocen učinkov javnih naložb na rešitev izbranega družbenega problema – konkretno z ovrednotenjem učinkov Razvojnega programa Pomurja 2006-2013 na trajnostni razvoj regije (naročila jo je pokojna Regionalna agencija Mura iz sredstev Šestega raziskovalnega programa EU). Ocene učinkov, izmerjene v različnih enotah mere seveda niso seštevljive. S tem se je med evalvatorji prvi srečal Leopold, ki je zato zavračal agregacijo podrobnih ocen. Pri tem pa je spregledal, da ima vendar opraviti s hibridnimi učinki (industrije na okolje), ki jih je mogoče agregirati vsaj delno po glavnih področjih ocenjevanja. Ekins in Medhurst sta to opazila in v tem prepoznala priložnost za zvišanje ravni agregiranja ocen. Vendar pa sta ponujeno priložnost izkoristila le polovično. Kdor odstrani še to prepreko, lahko podrobne ocene sešteje v obvladljivo kvadratno matriko velikosti 3×3 (ali 4×4). Matrika je sredinska tvorba, ki omogoči korelacijo učinkov (področja A na področje B, z učinki področja B na področje A itn). Zadnja stopnja sinteze je evalvacijska interpetacija presečnih ocen skupnih vplivov Programa na domene trajnostnega razvoja regije.
Študija lepo ponazori, da je osnovni razlog za standardni agregacijski problem izključevanje horizontalnih razlik pri tvorbi celot. Sredinsko vrednotenje pa ni več sovražnik sinteze in ne zahteva žrtvovati različnosti za enotnost. Evalvacijska razlaga res ne more doseči neprizivnih spoznanj značilnih za standardne pristope. Vseeno pa z manj izključevalnim postopkom sredinski pogled pomembno razširi razumevanje nedorečenih zadev, kar pa nas v transformacijskih razmerah pravzaprav ravno najbolj zanima.
Naslednja študija se posveča družbeni dezintegraciji, enem od najakutnejših problemov postmodernih družb. Durkheim je že pred dobrim stoletjem pokazal, da je družbena integracija bodisi ‘organska’, spontano porojena od spodaj, od mikro proti makro ravni kot na prostem trgu ali v demokraciji, bodisi ‘mehanska’, torej vsiljena članom družbe od zgoraj, z makro na mikro raven.
Giddens omili razcepljenost klasične formule s svojo krožno teorijo strukturiranja, ki makro sistem kot celoto gradi iz dosežkov povezovanja posameznikov mikroskopsko. Makro raven povratno določa okvir delovanja posameznikom, Med obema skrajnima poloma delujejo vzajemne silnice, ki gradijo družbeno povezanost.
Študija primera namesto tega integracijo razume sredinsko. Opiše jo s tremi merljivimi kategorijami. Prva je ‘strogo ravnovesje’. Meri mehansko integracijo med domenami integracije – v konkretnem primeru fizično, družbeno in gospodarsko. Druga je ‘kohezija’, ki korelacijsko izmeri moč obrobnih ujemanj med domenami. Zadnje je novo uvedeno ‘šibko ravnovesje’, ki meri vzajemnost kohezivnih vezi, če so za vse vključene enako emancipatorne. Šibko ravnovesje je hibridna kategorija kompleksne sredine: pridobljena je korelativno (organski vidik), vendar meri, kako uravnotežene so povezave (mehanski vidik). S pomočjo šibkega ravnovesja lahko zdaj jasno ločimo med kohezijo, ki je enostranska in asimetrična kot na globaliziranem trgu, vsiljeno in brez uporabnih alternativ od kohezije, ki je vzajemna kot med cenjenimi partnerji, prijatelji ali ljubljenimi.
Študija ugotavlja, da sta mehanska in organska integracija v kompleksnih pogojih lahko tvorni le, ko na sredini krepita šibko ravnovesje. Zato mora vertikalna integracija najrej postati manj izključujoča do vsega nestandardnega in obenem krepiti avtonomijo odgovornih. Podobno morajo silnice organske integracije vzporedno uveljavljati temeljne težnje celote tako, da so svobodni ljudje sami in v skupinah odgovorni do interesov skupnega, javnega in drug do drugega med/generacijsko. Sredinski model integracije je bil preizkušen z ovrednotenjem učinkov nacionalnega energetskega programa (2004) na prostorsko kohezijo v Sloveniji (2008, po naročilu Ministrstva za okolje).
Prva dva študijska primera rešujeta konvencionalna sistemska problema pri zagotavljanju celovitosti, s seštevanjem po podobnosti in z integracijo sinergičnih povezav. Knjiga pa se v jedru ne zanima za sistemsko, ampak za družbeno kompleksnost. Ta pa je kot sredinska povsem enako sistemska kot antisistemska. Antisistemska zato, ker med družbo in sistemom obstaja nerešljiv spor. Sproža ga dejstvo, da sistem svoje člane povezuje le izključevalno (Wallerstein) z neupoštevanjem nekaterih njihovih legitimnih temeljnih pričakovanj. Najprej je to prizadelo manjšinse skupine z obrobja družbe, medtem ko danes delež ekonomsko in socialno izključenih obsega najmanj 60 do 80 ali celo 99 odstotkov (Graeber) globalnega prebivalstva.
Iskanje odgovora na izhodiščno vprašanje o tem kako se soočiti z družbeno kompleksnostjo je treba zastaviti tudi antisistemsko, s povsem izvirno logiko celostnega razmišljanja. Antisistemski pogled je tvoren kot izključujoč, oziroma je izključujoč na vključujoč način. Izključene na obrobju poveže z izključenjem tistih v centru. Antisistemski pogled izhaja iz vključevanja izključenih kot izključenih (Agamben); ne prosijo več, da jih uradni center prepozna in upošteva, ampak oblikujejo ločene antisistemske napore in cele skupnosti, da za vse več svojih stvari poskrbijo sami.
Značilni predstavniki izključenih so antisistemska družbena gibanja. Ta so bodisi reformisti, revolucionarji ali avtonomisti (RRA). Gibanja hočejo uradni sistem prilagoditi, v jedru spremeniti ali povsem odpraviti. O pravem programskem pristopu se že stoletje in več ne morejo poenotiti.
Za dosego antisistemskih ciljev bi se gibanja morala vsaj organizacijsko povezati, kar pa tudi ni lahko. Na eni strani zavračajo vertikalne načine povezovanja – na istem imenovalcu –, saj je njihova izključenost ravno posledica neupoštevanja razlik. Raje se organizirajo horizontalno, na isti ravni, kar pa lahko služi demokratično le manjšim skupinam, dokler vsak lahko ostane v neposrednem stiku z vsemi.
Študija primera postavi, da morajo gibanja za rešitev organizacijskega problema najprej opustiti pogoj programske enotnosti. Kot iracionalna so antisistemska gibanja najbolj enotna ravno v svoji iracionalnosti, zaradi svojega značilno nekonsistentnega programsko-akcijskega odtisa. Večinoma so programsko bolj radikalna kot akcijsko ali obratno kadar so programsko medla, a imajo velik antisistemski vpliv, na primer z družbenimi inovacijami. Gibanja ostanejo nekonsistentna vse dokler ne najdejo zaveznikov v gibanjih z nasprotno programsko-akcijsko nekonsistenco. RRA po tej poti naravno oblikujejo tri vrste zavezništev: kvazi-antisistemska, semi-antisistemska in orto-antisistemska. Funkcionalno se dopolnjujejo. Prvo zagotavlja najširšo mobilizacijo antisistemskih virov, drugo proizvaja življenjske alternative sistemu, tretje brani osvobojena območja izključenih.
Soodvisnost zavezništev izpolnjuje pogoje za oblikovanje antisistemske strukture. To je zelo posebna vrsta strukture. Vsaka njena manifestacija je začasna, spremenljiva in razgradljiva. Pogosto je antisistemska struktura samo latentna. Vzpostavi se le, če in kakor je potreba. A kljub temu, da ni vedno vidna, jo je treba obravnavati kot prisotno in še kako zmožno delovanja takoj, ko se ustvarijo prave razmere.
Vzpostavitev antisistemske strukture tektonsko preoblikuje odnose med sistemom in družbo. Začetni antisistemski konflikt med družbo in sistemom kot med dobrim in slabim (Pasquino) razbije na dva dela v dve vrsti nasprotij. Prvo je antagonistično nasprotje med dvema strukturama, sistemsko in antisistemsko, torej med nasprotnima oblikama slabega. Drugo je agonistično (Mouffe) nasprotje med interesnimi skupinami z različnimi vizijami kaj je dobro, torej nasprotje med dobrim in dobrim. Izvirno so družbena nasprotja med različnimi verzijami dobrega, ne med dobrim in slabim, ta so vsiljena z vmešavanjem sistema v notranje zadeve družbe.
Kompleksna družba je antipostmoderna tvorba, umeščena na sredino med sistemsko in antisistemsko strukturo. Sredina je izpraznjena vsakega vsebinskega posploševanja kot tudi relativizma razlik. Družba zato lahko zdaj, ko je osvobojena črno-belega poenostavljanja, svobodno izbira z nihanjem med radikalno različno utemeljenima strukturama izključevanja glede na vsakokratne konkretne potrebe ožjih skupnosti in njihovih članov po svobodi ali redu.
Osrednji subjekt sredinske družbe je sredinski agent, ki pretvarja binarne situacije v sredinske, na primer načelne prepire v tekmovalno prijateljstvo. Dobro ga opišejo lastnosti starogrškega Ksenija (Xenos), gosta iz zunanjega sveta in tujca-prijatelja. To je nekdo, ki nas vidi brez lokalnih predsodkov nepristransko. Zato lahko pomaga pri reševanju notranjih nasprotij. Ksenij z modrostjo posrednika in brez lastnih interesov (niti nagrade) lahko ustvari sredinsko območje, kjer premostitev nasprotij dosežejo lokalni protagonisti v konkretnem sporu sami, ko uvidijo nedorečenost, pristranskost in celo delno prekrivanje svojih nasprotnih pogledov.
Po Jungu je najboljši pristop k odkrivanju pristranskosti drugih samo-refleksivno odkrivanje lastne pristranskosti. Zato si sredinski agent prizadeva odkriti lastno zaslepljenost. Hoče opazovati svoje opazovanje (Ankersmit), se učiti o sebi kot predpogoj za globlji vpogled v kompleksne zadeve. Spoznava jih s spoznavanjem in spreminjanjem sebe kot integralnega dela resničnosti, ki jo želi bolje razumeti (Poincare) v njeni nedorečenosti.
Ne sme pa biti nobenega dvoma, da sredinska kompleksnost družbe ne vodi nikamor. K nobeni konkretni razrešitvi transformacijske metakrize. Sedanja generacija se je znašla sredi prehoda v katerem ne more (pred)videti končnega razpleta. Vendar to ni usodna omejitev vse dokler lahko zagotovi sredinsko obravnavo nasprotij med alternativnimi načini iskanja odgovorov. To bi že zadoščalo za solidno zagotovilo, da bo v prihodnosti, kakršnakoli že bo, povezanost družbe v zavezništvu raznorodnih načinov na katere si slepi prizadevajo iskati boljšo prihodnost za vse, veliko močnejša in zmogljivejša.
Nova knjiga je vsebinska razširitev, poglobitev in angleški prevod (B. Radej) dela slovenske predhodnice, ki jo je leta 2012 izdal Oddelek za krajinsko arhitekturo pri Biotehniških fakulteti UL z naslovom »Kompleksna družba v radikalni sredini« (B. Radej, M. Golobič, M. Macur; spremna beseda S. Dragoš). Prevod sta lektorirala Slavica Miletič, priznana srbska prevajalka in v Sloveniji delujoči kanadski prevajalec Bojan Keevill.
Bojan Radej, Slovensko društvo evalvatorjev