Sredinska miselnost je verjetno ena izvirnejših lastnosti zahodnjaškega modela modernih družb. Model je sicer binarno razklan na ideološko levico in desnico, vendar politična sredina posreduje med njima. Sredinska naravnanost oblikuje družbe, ki za uresničevanje kolektivnega poslanstva ne zahtevajo poenotenja v načelnih vprašanjih. Notranjih temeljnih nasprotij, ki so seveda neizbežna, ne rešujejo avtoritarno, niti s konfrontacijo, ampak s posredovanjem, iskanjem srednje poti in kompromisa v konkretnih problemskih vprašanjih. To je vedno mogoče, dokler družbena nasprotja počivajo na istem skupnem imenovalcu univerzalnega sistema vrednot razuma in svobode. Težave nastopijo v prelomnih časih, ko skupni imenovalec ni več zagotovljen.

Moderne družbe so razvile liberalen sistem univerzalnih vrednot v katerega se lahko umestijo polarno različne politične usmeritve. Liberalizem je ideologija svobode, ne masla ali topov.

Vladajoči politični model liberalne demokracije je tudi posredniški sistem z izvoljenimi predstavniki v parlamentu. Ti premoščajo vertikalni prepad med državljani in državo ter horizontalni prepad med različnimi legitimnimi, skupinskimi interesi. Oblast je podrejena ljudem, uveljavljena v več vzporednih in neodvisnih vejah, ki se medsebojno nadzorujejo in že od znotraj preprečujejo zlorabo.

V nekaterih državah liberalne demokracije so desetletja po drugi vojni vladale velike koalicije med glavnimi protagonisti politične levice in desnice. Kjer pa se to ni zgodilo, so vodilne stranke postale bolj sredinske. V obeh primer je bil poudarek na povezovalni kulturi dialoga, ki prežema celo sfero političnega, zajema pa tudi ekonomsko-socialni in medgeneracijski dialog ter vključevanje javnosti in predstavnikov civilne družbe v odločanje o javnih zadevah.

(Neo)liberalna ideologija Tretje poti Anthonya Giddensa, Tonya Blaira, Billa Clintona in drugih, je tudi primer sredinskega premoščanja polarnih ideoloških nasprotij levice in desnice. Ker se Tretja pot nahaja na sredini, lahko izbere najboljše od obojega. Sredinska je radikalno v smislu preseganja razkola med težnjami socialne demokracije in neoliberalnega ekonomskega modela.

Naslednji steber sredinskega urejanja nasprotij v sodobni družbi je svobodni trg, ki za hrbti sodelujočih samodejno uskladi nasprotne težnje, po zakonu skrite roke, ki skladnost porodi spontano in neodvisno od kogarkoli vpletenega. Kot sklene Hayek (1991), je trg zato uspešnejši in učinkovitejši koordinator med posamičnim in skupnim kot naše še tako pretehtano načrtovanje. Posredno urejajočim procesom se je po njegovem najbolje podrediti in slepo slediti naravni poti spontanega razvoja stvari. Tukaj ni več nihče v centru dogajanja razen liberalizem.

Ko se je že skoraj zdelo, da je sredinsko delujočim družbam uspelo preseči nasprotja, na katerih počivajo, je začela sredina v zadnjem desetletju že povsem očitno nepovratno usihati na ključnih področjih.

Tradicionalne velike koalicije so se razšle in končale levo-desni monopol (Pabst, 2016). Stara sredina se je kompromitirala z nenačelnimi kompromisi in togostjo. Sistem samozadovoljne predstavniške demokracijejepostopno tudi nazadoval v netransparentno strukturo oligarhičnih elit in strankokracije (Michels, 1999), kot nove nadideološke aristokracije (Schmitter, 2018). Liberalna demokracija se je s takšnimi dosežki na začetku 21. stoletja sprevrgla v svoje nasprotje (Pabst, 2016).

Brez presežkov se je iztekla tudi Tretja pot v seriji porazov levosredinskih strank, ki so jo zagovarjale. Volivci so jim najbolj zamerili, da to ni bila tretja pot, da ni bila res izvirna, ampak samo nadaljevanje stare centristične nenačelnosti z neoliberalnimi popravki, ki ji je predvsem manjkala koherentna intelektualna vizija (Pabst, 2016).

V resničnem življenju ni mogoče iz nasprotnih svetov izbrati le najboljšega in tako izumiti politiko brez nasprotnikov (Mouffe, 2000). Srednja pot med nadrejenim in podrejenim pa ni mogoča (Mouffe, 2000). Kot je govoril Luther King, tretje poti med podporo rasizmu in njegovo ukinitvijo ne more biti. Najprej morajo biti vse strani v načelnih vprašanjih svobodne in enakopravne. Podobno tudi ne more biti radikalne srednje poti med neoliberalizmom in socialno-demokracijo, ki je sama po sebi že zgodovinski kompromis med levo in desno ideologijo.

Predvsem Tretja pot ni radikalna oziroma je takšna konzervativno v ohranjanju nespremenjenega stanja stvari. Za Chantal Mouffe (2000) Tretja pot zavrne temeljne podlage radikalne politike in je prej primer kako zlorabiti politično sredino za nesredinske cilje.

V ospredje političnega dogajanja so začele siliti nesredinske ideologije. Te pa niso več leve ali desne, ampak neliberalne, populistične ali tehnokratske samo s programsko, ne pa tudi ideološko usmeritvijo, torej jih nič ne veže na stvari univerzalnega pomena. Nesredinska obravnava družbe je še poudarjena v kriznih časih vladanja z dekreti namesto z zakoni, sprejetimi v parlamentu, z reševanjem ekonomskih kriz z neposrednimi finančnimi posegi države, celo z omejevanjem civilnih svoboščin in svobode gibanja kot pogojem za nemoteno delovanje držav.

Prav tako tudi svobodni trg že dolgo ni več nevtralen posrednik, ampak je podrejen primarnim interesom najmočnejših. Trg in trgovina sta se pokazala v vsej svoji nemoči, ko nista zmogla odločilno prispevati k reševanju nobene od štirih globalnih kriz od 21. stoletja: terorizem, finančna kriza 2008, migracijska kriza in pandemija koronavirusa. Nasprotno, prej sta bila med vzroki za njihov izbruh. V vseh primerih je reševanje kriz prevzela država z neposrednimi posegi: z vojno proti terorizmu, s posojili bankam, z zapiranjem državnih meja in z javnim upravljanjem pandemije.

Uveljavljanje nesredinskih modelov urejanja sodobnih družb v zadnjih letih je znak rušenja ene od temeljnih konstant zahodnega načina življenja. Vprašanje je, ali to že pomeni, da bo staro sredino nadomestila nesredinska in iliberalna ideologija sicer demokratično izvoljenih režimov, ki pa se ne držijo ustavnih in demokratičnih omejitev politične moči.

Zaenkrat tega verjetno še ne moremo reči. Očitna krepitev nesredinskih silnic morda ni kaj več kot skrajen odziv na konec neke dobe in nekega posebnega in v bistvu neizvirnega načina sredinskega mišljenja. Nesredinske ideologije itak ne morejooptimalno razrešiti sredinskih problemov, ki pa v sedanjih transformacijskih razmerah prevladujejo. Iliberalni režimi so napihnjeni, zato utegne biti njihova sapa kratka, gledano v daljšem zgodovinskem času. Morda nas nesredinske ideologije v resnici samo silijo, da se končno predramimo iz lažnega udobja stare sredine in uveljavimo njeno radikalno različico?

Kot rečeno, obstaja veliko možnosti, od sredinskih do nesredinskih, med obojimi pa tako z levičarskim kot desničarskim predznakom. Obstajajo različni koncepti sredine in večina med njimi niti ne zahteva miselnega preskoka (iz nesredinske v sredinsko obravnavo stvari) in tako v resnici ne premore nič radikalno novega. Različni koncepti sredine proizvedejo različne politične prakse, ki niso enako družbeno povezovalne niti niso nujno vse kos kompleksnim družbenim izzivom.

Ruhl (2001) razlikuje tri vrste sredine med polarnimi sestavi—pasivno, aktivno in radikalno sredino— glede na intenzivnost odnosa do polov. Sam uporabim prilagojeno razlikovanje. Pasivna in aktivna sredina sta neradikalni, ker sta podrejeni v razmerju do polov. Ta kakovostna podobnost se mi zdi bolj merodajna kot razlikovanje po stopnji njune angažiranosti do polov.

Neradikalne vrste sredine delujejo tako, da v bistvu ne spremenijo ničesar. Najbolj skrajen primer je pasivna sredina, ki se lahko izrazi kot nevtralnost, toleranca, zmernost, polovičarstvo ali nenačelnost. Ali Mertonov (1968) koncept srednjega dosega (‘middle range’), po katerem lahko kompleksne stvari spoznamo le do neke mere, zato postanejo splošni in abstraktni koncepti, kot so sistem ali družba neuporabni.

Nasprotni primer je aktivna sredina, kot posredovanje, diplomacija, usklajevanje, prevajanje, institucije ali infrastruktura. Značilne so po svoji zmernosti in odrekanju posrednika v prid doseganja višjega cilja. Takšna sredina je bodisi servilna, prilagodljiva, včasih pritajena, celo nerazvidna ali skrita.

Naslednja vrsta je koncept sredine kot nadrejene načelnim nasprotjem, ki jo določajo. Deformirana je v nasprotno smer. Tisto, kar je v sredini, si prizadeva prevladati ali vsaj konkurirati polom. Primer je stara centristična sredina velikih koalicij ali Tretje poti. Nadrejena sredina si neredko navzame zajedavskih navad in lahko začne delovati v zelo zoženem interesu (Moss, 2009).

Tretja vrsta sredine iz Ruhlove (2001) razvrstitve je radikalna. Radikalne sredine ne mislim niti nadrejeno niti podrejeno, ampak presečno, to je z lastnostmi obeh skrajnosti, vendar s povsem izvirno identiteto hibrida. Radikalna sredina ne uveljavlja lastnega interesa nasproti polom, zato je lahko vključevalna in nepristranska. Njena glavna zmogljivost ni zgolj premoščati med poloma, ampak v drugačnem razumevanju polarnih stvari—niso več samoumevne v svoji naduti polarnosti, ampak v jedru temeljno negotove in kompleksne. V radikalni sredini zato nevidne stvari obravnavamo kot slepi, brez zanašanja na vid, vendar z izostrenimi ostalimi čutili. Radikalnost tako ne zahteva še več razsvetljenosti (znanja), ampak ‘slepovidnost,’ sposobnost videti stvari delno s tipanjem in delno s konstrukcijo pomenov oziroma delno kot zaslepljeni, delno kot slepi—to pa je predvsem evalvacijsko. 

Članek si prizadeva pokazati, da mora imeti nova avtentična sredina, ki naj nadomesti staro, nenačelno in neradikalno sredino, tri glavne stebre:

  • v razmerju do polov, med katerimi posreduje, je radikalna;
  • je presečna, kot hibrid, ki integrira nasprotne lastnosti polov;
  • je prazna, ne vsebuje nepresečnih (ekskluzivno levih/desnih) vsebin. Prazna sredina je mišljena kakor na okrogli mizi enakopravnih sogovornikov, kakor v starogrški agori, rimskem forumu ali na parlamentarnem odru, ki ne pripada nikomur.

Sodobne družbe morajo na nesredinske težnje zgodnjega 21. stoletja odgovoriti s ponovnim odkritjem sredine, ki pa mora imeti določene minimalne lastnosti. 

Odkritje nove sredine je pogoj, ki ga mora izpolniti tisto, kar bi rado v centru nadomestilo staro sredino, staro liberalno demokracijo in stare moderne in postmoderne vrednote. Kaj bo to, ne moremo vedeti. Zaenkrat obstaja več konceptualnih zamisli, ki nakazujejo vsaj polje novih ideoloških izbir, če ne tudi že prvih, še tako nejasnih obrisov možne prihodnosti.

S stališča treh stebrov avtentične sredine članek analizira tri nove radikalno sredinske ideje: postliberalizem (Pabst, 2016), metamodernizem (Gadamer, Habermas, Derrida; Vermeulen in dr., 2010; Freinacht, 2019) in antipostmodernizem (Žižek). Vso trije razumejo sredino kot radikalno in presečno kategorijo, ne pa tudi kot prazno, vsaj prvi dve ne. Rezultat njihove primerjalne analize je oris avtentične sredinske ideologije.

Preden se lotim dela, še eno verjetno kar pomembno pojasnilo o postopanju članka onkraj uveljavljenih razmejitev med področji pristojnosti. Čeprav njegov predmet neposredno zadeva vprašanja iz domene politične teorije, ga ne obravnava niti teoretsko politično, niti sociološko, niti znanstveno, ampak evalvacijsko. To pa zato, ker so splošne razmere postale nepredvidljive v bistvenih zadevah, tako smo se znašli v območju, kjer znanost proizvaja kontroverzne odgovore.

V politični prostor pa evalvator nikoli ne poseže vsebinsko ideološko—če že to naredi bodisi kot državljan ali kot akter sredine in s tem ideolog prazne sredine in izpraznjenega družbenega centra. Prazna sredina ne vsebuje več nobene unitarne centralne ideologije, ampak je mišljena kot nasičena z nevidnimi, neizkoriščenimi, niti še imenovanimi možnostmi sožitja in odkrivanja skupnega med legitimno nasprotnimi težnjami v dobi prehoda med starim in novim sistemom sredinske normalnosti.

***Uvodno poglavje novega Delovnega zvezka Slovenskega društva evalvatorjev, XV/1, Oktober 2021, v pripravi za izzid Pomlad 2022***

Literatura

  • Badiou A. 2011. The second manifesto for philosophy. Transl. By L. Burchill, Cambridge MA, Polity Press.
  • Freinacht Hanzi. 2019. Nordic Ideology: A Metamodern Guide to Politics. Metamoderna.
  • Hayek F. A. 1991. The Fatal Conceit: The Errors of Socialism. University of Chicago Press.
  • Merton R. K. 1968. Social theory and social structure. 3rd edition. Glencoe, Free Press.
  • Michels R. 1999. Political Parties: A Sociological Study of the Oligarchical Tendencies of Modern Democracy Transaction Publishers.
  • Moss T. Intermediaries and the governance of socio-technical networks in transition, Environment and Planning A: Economy and Space, 41/6(2009):1480-95.
  • Mouffe C. 2000. The Democratic Paradox. Verso
  • Pabst, Adrian (2016). The post-liberal battleground. New Statesman, 9-15 December 2016
  • Ruhl B. A Manifesto for the Radical Middle. Idaho L. Rev. 38(2001-2002).
  • Schmitter P.C. 2018. Post-liberal’ democracy: A sketch of the possible future? Istituto Universitario Europeo.
  • Vermeulen T., R. van den Akker. 2010. Notes on metamodernism, Journal of Aesthetics & Culture, 2:1, 56-77.
 

Oznake: