Prva res globalna financna kriza je presenetila vse nadzorne mehanizme mednarodnih financnih trgov, prikradla se je mimo varuhov interesov držav, preslepila je varuhe stabilnosti, nadzornike, hladnokrvne revizorje in celo v vseh dilemah nepristranske evalvatorje. Slednji že dolgo ustvarjajo vtis, da si oblasti prizadevajo za obco blaginjo. Ta vtis se je v za dolgo casa razblinil, kar odpira vprašanja ne le o ustreznosti evalvacij ampak tudi o kompetentnosti vladanja.
V vecinoma pozabljenem clanku z naslovom Ekonomske možnosti naših vnukov je eden osrednjih ekonomistov dvajsetega stoletja, Keynes predvidel, da bi bilo mogoce v casu treh generacij ali v sto letih makroekonomsko pretehtanega napredka doseci materialno obilje, ki bi dokoncno razrešilo ekonomski problem ustvarjanja in prerazporejanja bogastev. Celo zanj, med ekonomisti nazadnjaškega teoretika je ekonomija le umazana igra, služenje ter trošenje denarja pa odvratna obveznost, ki naj jo cloveštvo zavrže kakor hitro more. Ko bi enkrat prišli iz »tunela ekonomskih nujnosti v dan« bi se namesto uporabnemu posvecali dobremu in bi najbolj cenili vse kar vodi k vrlinam, umetnosti, kulturi, lepemu in k prijateljstvu.
Kljub temu, da je bil gospodarski napredek v glavnem pretehtan po Keynesovih pravilih, nic ne kaže, da bi se njegovo pricakovanje lahko izpolnilo. V resnici je materialni napredek, še posebej od šestdesetih let naprej zavil v slepo ulico. Njegovi sadovi se izgubljajo brez prispevka k boljšemu življenju ljudi. Trendi gospodarske rasti narašcajo, trendi kakovosti življenja pa v zadnjih desetletjih v glavnem mirujejo. To dokazuje Easterlinov paradoks srece, ko so ljudje bogatejši, vendar manj srecni – vrzel se izraža tudi v dohodkovni neenakosti, onesnaženem okolju, propadanju skupnosti ter razširjenosti bolezni sodobnega nacina življenja in (samo)destruktivnosti ljudi. To je razvoj nazaj, zanikanje vecini pravice do tega, da je njihova prihodnost pozitivna. Družbeno blaginjo, ki se ne odziva na spremenjene potrebe in vrednote ljudi, bi morali imenovati družbena beda, ki jo Arrow, Nobelov nagrajenec, sicer pa še en predstavnik nazadnjaških vej ekonomije, imenuje »kruta blaginja«, razvoj, ki ga prinaša, pa benigen, ko življenje postaja manj vredno, ker je manj clovecno.
Zaradi tržno gnanega kopicenja antagonizmov razvoja ponovno oživlja prepricanje o nujnosti vnaprejšnjega premisleka vsake družbe o strateških vprašanjih napredka njene blaginje. V prihodnosti bo napredek blaginje od rasti produktivnosti dela odvisen le sekundarno, primarni pa bodo ucinki zdravljenja povzrocenih škod gospodarske rasti, ki zdaj sproti unicujejo njene sadove, ce ti sploh pricurljajo dovolj dalec, da lahko koristijo vecini. Utemeljenost takšne miselnosti je že davno (1662) s svojo ‘štacunsko aritmetiko’, ki je postala temelj sodobnih socialnih statistik dokazal angleški trgovec Graunt, ko je pokazal, da je s socialnimi politikami zmanjšana smrtnost ljudi zaradi bede in revšcine najzmogljivejši dejavnik povecevanja prebivalstva kot enega od vidikov splošne blaginje naroda.
Odtlej so se racionalne presoje vladnih ravnanj uveljavile na vseh podrocjih in nekatere vladne politike so šele tako postale možne in so del celo najbolj tržno urejenih družb, kot so službe za srednje in dolgorocno napovedovanje razvojnih trendov. Najprej so bili nadzoru ‘analitikov politik’ podvrženi samo rezultati vladnih ukrepov, doslej pa se je ta praksa razširila in zajela tudi vladne nacrte in predloge. Od sedemdesetih let prejšnjega stoletja naprej so postale presoje javnih vplivov obvezne in predpisane za vecino posegov v naravo in clovekovo okolje. Enaka praksa se je razširila tudi na socialne, zdravstvene in druge neekonomske vidike blaginje.
Ce zdaj izracunamo ena in ena vidimo, da trendi krutega razvoja casovno sovpadajo z razmahom vsakovrstnih presoj vplivov javnih politik. Tako izgube obetov lepšega življenja v preteklih desetletjih ni moc pripisati le neuspehom trga ampak tudi, ce ne še prej, neuspešnosti evalvatorjev vladnih predlogov, da bodisi prvotne vladne predloge usmerijo na pot javne blaginje ali opozorijo javnost na vladne zablode še preden se škodljive zamisli zacnejo uresnicevati. Napredek blaginje torej ni zavil na stranpoti v odsotnosti vrednotenja javnih politik ampak prav vzporedno z njihovih uveljavljanjem. Meta-evalvacijske študije v EU, namenjene ocenjevanju ustreznosti vrednotenja ucinkov politik pricajo, da je prakticna uporabnost presojevalskih nasvetov za vodenje politik majhna, da ponavadi dosežejo le manjše prilagoditve prvotnih zamisli in se v praksi komaj kdaj zgodi, da bi zaradi negativnih ugotovitev presoj v celoti zavrnili predlagani vladni ukrep. Tako so se presoje razvile kvecjemu v nemotec privesek vladni mašineriji, v obred, ki na racun javnih sredstev in poklicnega poslanstva v najboljšem primeru služi sam sebi (v Sloveniji je potencialni obseg tega trga ocenjen na 40 milijonov evrov).
Soocene ugotovitve napeljujejo k oceni, da presoje vladnih ukrepov niso verodostojne, ker so oprane nasprotij razvoja, zato ostajajo slepe za antagonisticne trende blaginje. Zato postaja pomembno, da javnost v teh krizno prevratnih casih, ko se v imenu njenega reševanja izvajajo masovne prerazdelitve in koncentracija premoženja, ki ima v zgodovini modernega sveta malo primerov, postane pozorna na presojevalske službe in družbe. Te so v resnici orodje javnosti v njenem takojšnjem dosegu, s katerim si neposredno, mimo volitev in brez spreminjanja zakonodaje, pridobi vpliv nad vladanjem v zadevah napredka blaginje.
Vrednotenje javnih politik mora nujno postati politicno relevantno, ne da bi bilo politicno zlorabljeno. Njihovo poslanstvo ni razlaga sveta kakršen je, saj je to poslanstvo znanosti. Kadar razlicne discipline znanosti raziskujejo isti pojav ne ponudijo enakega odgovora, prav nasprotno. Razlaga pomena znanstvenih resnic je ravno vir nestrinjanj, ki so ukoreninjena v razlicnih pogledih njihovih razlagalcev na svet, na primer: utilitarno, socialno, ekološko. Znanost tako zadošca le za presojo med resnico in neresnico v okviru disciplinarnih okvirov, ne pa tudi za presojo med dobrim in slabim, kar je nujno, ko gre za tehtanje javnih dilem. Vrednotenje je treba torej razumeti loceno od znanosti in zlasti kot orodje odkrivanja opozicij in konfliktov, povezanih z ugotavljanjem kolektivno veljavne resnice. Ravno to, da svojih ugotovitev ne gradijo na argumentih resnice ampak na legitimnih razlikah presojevalke miselno locuje od razmišljanja politikov in jih varuje pred njihovo zlorabo.
Ce bi se vrednotenja javnih vplivov vladnih predlogov lotili pri konfliktih razvoja, bi presojevalci postali neke vrste racunovodje družbenih konfliktov o napredku. S prevedbo binarnih konfliktov (npr. kapital – delo) v pluralna nasprotja (npr. gospodarsko-socialno-ekološko) presojevalec lahko crno snov družbenih konfliktov pretvori v potencialno energijo za napredek. S tem odstira miselne zavese, ki preprecujejo naslavljati temeljna vprašanja o naravi družbene ureditve in zmožnosti za odzivanje na njena nerešljiva, vendar pa ne nujno razdiralna notranja nasprotja.
Bojan Radej
Oznake: slo