SDE je civilna platforma neodvisnih strokovnjakov in strokovnjakinj s širokim profilom za doseganje sinergijskih ucinkov vrednotenja za trajnostni napredek skupnosti.
Provokativen clanek o ekološkem enoumju; piše dr. Mojca Golobic; objavljeno v Veceru.
Narava potrebuje pomoc…?
Mojca Golobic, Ljubljana, Avgust 2009
“Crnci in Kitajci so invazivne rase, ki ogrožajo tradicionalno evropsko identiteto,
zgrajeno na modernih vrednotah in kulturni razlicnosti evropskih narodov. V
evropsko kulturno krajino vnašajo tujerodne elemente, ki se v to okolje ne morejo
nemotece vkljuciti, bivajo v njej zaprto, poleg tega pa izstopajoce sodelujejo v
destruktivnih in asocialnih dejavnostih.”
Kdor bi si privošcil takšno rasisticno nestrpnost in sovražni govor bi bil nemudoma
utišan z vabilom pred sodnika, ce pa bi šlo za politika, bi se nanj vsul plaz pozivov k
odstopu. Istovrstno govorico sovražnosti pa brez družbenega zgražanja in brez lastnih
zadreg uporabljajo ekologi. Še vec, pri tem jih podpiramo, tak nacin razmišljanja smo
uvedli v študijske programe, za proucevanje teh nevarnosti se pridobivajo javna
sredstva. Seveda se ekologi ne ukvarjajo s Kitajci ampak s tujerodnimi invazivnimi
vrstami rastlin in živali, ki ogrožajo evropske ekosisteme. Takšen govor uporablja
Evropska komisija, ki nas v svojem letaku (maj 2009) poziva nic manj kot v vojno
proti invazivnim vrstam. V pestrem repertoarju vsakovrstnih sovražnikov in
razlogov za vojno je ustvarjena nova pošast, proti kateri je treba ostro in
brezkompromisno ukrepati.
In kdo sploh je ta novi sovražnik? Seveda ne govorimo o krompirju, koruzi in drugih
koristnih kulturnih rastlinah, uvoženih iz daljnih krajev, brez katerih si ne znamo
predstavljati svojega vsakdana. V novodobni govorici je invazivna tujerodna vrsta
(ali invazivka) vrsta, ki je namerno ali nenamerno naseljena na obmocje zunaj
obmocja pretekle ali sedanje naravne razširjenosti in katere ustalitev in širjenje
ogrožata ekosisteme, habitate ali domorodne vrste. Ce smo dosledni, je po tej
definiciji tudi clovek še kako invazivna vrsta, tujerodna pa sicer že nekaj casa ni vec,
saj se je že davno zalezel v skoraj vsak koticek planeta. Invaziven je kapitalizem, ki se
zajeda že v vse, kar ni kapital, invazivna je modernisticna dogma gospodarske rasti in zahodnjaška kultura potrošništva ter njun izvoz v nezahodnjaške dele sveta. Invaziven je predvsem naš prevladujoc nacin življenja.
Demonizacija narave in sovražnost do tujerodnih vrst izhajata iz napacne definicije
problema: to ni niti tujerodnost vrst niti njihova invazivnost sama po sebi. V Evropi
krompir seveda ni obravnavan kot invazivka, koloradski hrošc pac. Povsem naravna
lastnost vseh vrst je, da se širijo in množijo zunaj svojega osnovnega obmocja, kolikor
jim to dopušca okolje. Problemov, ki jih s tem povzrocajo cloveku, seveda ne moremo zanikati. Tigrasti komar prenaša vec bolezni, nekatere rastline, kot na primer ambrozija povzrocajo alergijo, pleveli in škodljivci zmanjšujejo pridelek, nekatere rastline in živali pa izpodrivajo druge, nam bolj koristne vrste. Problem se torej pojavi šele takrat, ko volja nekaterih od teh vrst, da se razširijo, trci ob naše lastne interese. Ti pa so razlicno pomembni: od temeljnih kot je zdravje, do bolj banalnih kot je dobicek ali cisto subjektivnih kot je lepo okolje. Gesla kot je »narava potrebuje pomoc«, pa izražajo še en udaren argument bojevnikov proti invazivkam, to je njihov vpliv na biotsko pestrost. Boj proti invazivkam naj bi bil torej nesebicno zavzemanje za dobro narave. V resnici pa narava nima lastnih interesov, osnovni interes posameznih osebkov (vseh, tudi invazivk) je preživetje; narava kot celota pa se zgolj odziva na spremenjene razmere. To, cemur pravimo naravno stanje našega okolja, je samo ena od možnih, skozi naše interese preoblikovana predstava o tem kakšna naj bi narava bila. Ta predstava je danes sicer precej bolj podprta z znanjem ekologije kot je bila v preteklosti, vendar je še vedno zgolj naša predstava. Ko je clovek v zgodovini uravnaval naravo v skladu s svojimi koristmi in interesi, je to vsaj odkrito priznal, zdaj pa naravi predpisujemo, kaj je njen interes in razloge za svoje ravnanje skrivamo za skrbjo za naravo. Tak pogled je šele zares antropocentricen.
Pa nazaj k invazivkam: v resnici je v vsakem posamicnem primeru naš problem z
invazivkami drugacen, odvisen ne le od vedenja njihove populacije v konkretnih
življenjskih pogojih, ampak tudi in predvsem od naših interesov. In ce jemljemo
spoštovanje narave resno, je naša dolžnost, da pred vsakim ukrepanjem poišcemo
razlicne možne rešitve in premislimo, ali je unicevanje te naravne zalege res edina in
najboljša možna pot, da obranimo svoje »legitimne interese«. Militantna unicevalna
ihta, ki veje iz brošur in letakov borcev proti invazivkam, otežuje iskanje ucinkovitih
in manj agresivnih rešitev; poleg tega pa prispeva k vecji toleranci do sovražnega
govora, kar bi moralo skrbeti tudi vsakogar, ki se ne spušca v ekološke debate. Drži,
da je ta tokrat uperjen »samo« v rastline in živali, vendar so vcasih tudi sužnji,
ženske, Indijanci in temnopolti (pa še kdo) veljali za bitja nižje vrste.
Iskanje rešitev bi moralo temeljiti na premisleku, kako je sploh mogoce, da se lokalno
okolje ne more braniti pred vdorom tujerodnih vrst. Spremembe v ekosistemih so del
njihove naravne dinamike in v vitalnih ekosistemih ne ogrožajo njihove stabilnosti.
Najlažje delo imajo invazivke torej v ekosistemih, ki so zaradi monokulturne rabe in
preobremenjevanja dalec stran od svojega naravnega ravnovesja. Invazivke nas torej
predvsem spomnijo na to, kdo smo in kako ravnamo z naravo. Zato nenazadnje ni
presenetljivo, da se v svoji vzvišenosti in bahavosti zaženemo v vsako ogledalo, ki
nam kaže neprijetno resnico o nas samih. Taka reakcija pa prav v nicemer ne odstopa od preteklih vzorcev vmešavanja, podrejanja in unicevanja narave, kultur ali družbe nasploh.