SDE je civilna platforma neodvisnih strokovnjakov in strokovnjakinj s širokim profilom za doseganje sinergijskih ucinkov vrednotenja za trajnostni napredek skupnosti.
Jože Kos Grabar, univ. dipl. inž. geod., Predsednik komisije SDE za etiko in standarde
Pogled na podrocje z vidika vrednotenja javnih politik in njihovih ucinkov:(I) Okvir vrednotenja, (II) Slovenski prostor – vsem drag objekt poželenja; (III) Subjekti v sistemu urejanja prostora – razglašeni orkester; (IV) Pristopi na podrocju urejanja prostora – prevlada nekogaršnje cim vecje (parcialne) koristi; V. Nacrtovane in/ali uresnicene prostorske zastavitve – pletenje ‘prostorskega reda’ na nacin dodajanja fragmentov.
I. Okvir vrednotenja
Evalviranje (vrednotenje, ocenjevanje, kriticna presoja) podrocja ‘urejanja prostora v Republiki Sloveniji danes’ zadeva predvsem naslednje teme:
a) sistem urejanja prostora kot celoto, kakor je danes zastavljena in prakticirana/udejanjana v RS;
b) posamezne sestavine oz. dele tega sistema.
Vrednotenje sistema urejanja prostora kot celote mora enovito in povezano zajeti vse poglavitne sestavine tega sistema, ki so:
b1) njegov objekt (predmet, preokupacija), tj. prostor kot del clovekovega okolja;
b2) subjekti (osebki, soudeleženci), ki sistem urejanja prostora ‘poganjajo’ (udejanjajo), in njihove pristojnosti, odnosi ter nacin medsebojnega (ne)sodelovanja;
b3) nacini obravnave ‘predmeta’ (tj. prostora) s strani enega, vec povezanih ali vseh soudeleženih subjektov, tj. pojmovanje prostora, motivi, nameni, pristopi, postopki, procesi, pravna dolocila… v zvezi z obravnavo prostora;
b4) rezultati nacinov obravnave prostora, tj. nacrtovani in/ali uresniceni posegi v prostor, prostorske ureditve in skozi nove prostorske zamisli/’rešitve’ formirana/okrepljena družbena razmerja in odnosi (predvsem razmerja družbene (ne)moci in skozi nove prostorske/grajene forme o(ne)mogoceno razporejanje koristi/dobrin/bogastva).
II. Slovenski prostor – vsem drag objekt poželenja
Prostor Slovenije je zelo raznolik, zvrstno clenjen, nehomogen. Povecini je drobno fragmentiran, kar pomeni, da v njem naletimo na prostorske spremembe na kratkih medsebojnih razdaljah. V pretežni meri je poseljen in marsikje dokaj intenzivno antropogeniziran, tj. po cloveku/družbi preoblikovan. V nekaterih predelih je z razlicnimi clovekovimi oz. družbenimi rabami ali pa zaradi njih precej obremenjen, kar se kaže zlasti skozi okoljske kazalnike oz. parametre.
Z vidika prostorskega nacrtovanja ‘vidimo’ v prostoru naslednje osrednje fizicne sestavne dele: poseljena obmocja (naselja, infrastruktura), kmetijska zemljišca, gozdove, vode in preostale vrste obmocij (višji deli gorovij brez rastlinstva, obmocja mineralnih surovin…).
III. Subjekti v sistemu urejanja prostora – razglašeni orkester
Poglavitne družbene skupine, ki tako ali drugace (so)delujejo v sistemu urejanja prostora, so:
– nosilci družbeno-upravljalskih pristojnosti, tj. nosilci politicne in upravno-oblastne moci (vodilni ideologi, strateški politiki, celoten politicni razred, vodilni ljudje v družbeno-upravnem aparatu);
– imetniki in upravljalci kapitala kot koncentriranega družbenega bogastva v raznih oblikah (vodilni gospodarski sloj, lastniki podjetij in zemljišc, osrednji delnicarji, podjetniki, menedžerji, direktorji, nadzorniki ipd.);
– prostorski poznavalci (znanstveniki in strokovnjaki v izobraževalni, upravni, podjetniški, civilnodružbeni in drugih sferah);
– (lokalno) prebivalstvo in drugi neposredno tangirani ‘uporabniki’ prostora (zaposleni, šolajoci, dnevni migranti…) – organizirani in neorganizirani deli (v neki zadevi urejanja prostora) ‘tangirane civilne družbe’;
– drugi subjekti (‘netangirana civilna družba’, množicna obcila…).
V zvezi z zgoraj navedenimi subjekti in zlasti odnosi med njimi je v nadaljevanju navedenih nekaj tez.
Teza 1: Urejanje prostora in znotraj tega prostorsko nacrtovanje (vkljucno z urbanizmom) je eden od nacinov uresnicevanja oblasti, in sicer oblasti neke (ožje ali širše) družbene skupine nad prostorom (v tem okviru tudi nad nedružbenim delom narave, tj. rastlinstvom, živalstvom, fizicnim okoljem…) in hkrati njene oblasti nad drugimi družbenimi skupinami. Urejanje prostora lahko torej pojmujemo kot enega od ideoloških aparatov in hkrati kot enega od operativno-oblastnih instrumentov (vzvodov) neke ožje ali širše družbene skupine. Ta vidik urejanja prostora pri nas ni dovolj odkrit, jasen oz. je neredko ‘kozmeticno’ prikrit.
Teza 2: Odnosi med subjekti v zadevah urejanja prostora so v najvecji meri oznaceni z avtoritarnim (oblastno-enosmernim, direktivnim) ‘družbeno kulturnim vzorcem’. Namesto interesne celostnosti/mnogoterosti, eticne odprtosti, vecdisciplinarne preudarnosti in iz navedenega izhajajocega sodelovanja so odnosi med subjekti, ki so udeleženi v zadevah urejanja prostora, zaznamovani z nadvladovanjem, konkurencnim tekmovanjem, (monodisciplinarnim) prestižem, egocentricnim dobrinoborstvom in z vrhovnim nacelom ‘kdo bo (neusmiljeno) koga’.
Teza 3: Poglavitno vlogo oz. najvecji vpliv v sistemu urejanja prostora v RS imajo dandanes subjekti iz politicne in vodilno-gospodarske sfere (imetniki oz. upravljalci koncentriranega družbenega bogastva). Pri tem gre neredko za interesne in personalne sprege/grupacije, ki delajo z roko v roki in za vzajemne koristi (ti meni, jaz tebi). Teza za primerjavo: v prejšnjem sistemu (SFRJ) so imeli glavno vlogo na podrocju urejanja prostora subjekti iz politicne in poznavalske (strokovne) sfere. Ce teza drži, je po letu 1991 iz pomembnega soodlocevalskega položaja poznavalsko sfero na podrocju urejanja prostora (podobno kot na vrsti drugih podrocij) izrinila vodilno-gospodarska sfera.
Teza 4: Vloga poznavalcev oz. profesionalnih prostorskih strokovnjakov v postopkih, ki se ticejo urejanja prostora, je vcasih s strani vodilnih prostorsko-urejevalskih subjektov zreducirana na podporo, interpretacijo, utemeljevanje, risanje/prikazovanje specificno zainteresiranih idej ‘politicno-kapitalskih vodij’. Snovanje oz. oblikovanje bistvenih zastavitev prihodnje urejenosti prostora je torej neredko izven prostorsko-strokovne sfere.
Teza 5: Podrocje prostorskega nacrtovanja (kot zelo pomembnega sklopa znotraj sistema urejanja prostora) v Sloveniji ni dovolj strokovno razvito. Strokovnega kadra je premalo, ta ni dovolj celostno (interdisciplinarno) podkovan, je premalo sistemsko-izobraževalno podprt (ni samostojne študijske smeri urbanizma in/ali prostorskega nacrtovanja), ni dogovorjenega/potrjenega terminološkega slovarja za to podrocje, ni dogovorjenih minimalnih kazalnikov za spremljanje in analizo stanja/razvoja v prostoru….
Teza 6: Vloga neposredno ‘tangiranih’ uporabnikov prostora (lokalnega prebivalstva) v procesih in postopkih, ki se ticejo urejanja (‘njihovega’) prostora, je cesto minimizirana, obrobna, zgolj formalno-proceduralna (nevsebinska). Nekateri od tistih, ki vodijo postopke priprave in sprejemanja prostorskih aktov, javne razgrnitve pojmujejo kot ‘nujno zlo’ s pojasnilom, da se s pripombami oglašajo tisti, ki nergajo brez pravega razloga, ki zanalašc nagajajo ipd. Pri tem znotraj civilne družbe ne razlikujejo med njenim organiziranim in bolj poznavalskim delom ter delom, ki ni organiziran ali je organizran le ad hoc z osnovnim vzgibom ‘ne na mojem dvorišcu’ ali podobnimi ‘vzgibi-s-figo-v-žepu’.
Teza 7: Postavlja se vprašanje, kdo vse naj sodeluje pri tehtanju/vrednotenju predlaganih variant poseganja v prostor: le narocniki in prostorski strokovnjaki ali (in v kakšni meri ter kako) tudi zainteresirane javnosti (strokovna, teritorialna in druge, ki so tangirane na kak drug nacin).
IV. Pristopi na podrocju urejanja prostora – prevlada nekogaršnje cim vecje (parcialne) koristi
Teza 8: Splošno poznavanje urejanja prostora v najširši družbi in obca ‘prostorska kultura’ v Sloveniji ni na visoki ravni.
Teza 9: Tvorba osnovnih zamisli in možnih variant za prostorske zastavitve (‘rešitve’) ni dovolj demokraticno in pluralno zastavljena – povedano drugace: omejena je na (pre)ozek krog tistih, ki imajo politicni, ekonomski in/ali strokovni vpliv. Pri nas govorimo kvecjemu o participaciji v planiranju, medtem ko so ideje o ‘parcipatoricnem planiranju’ šele v povojih. Dosti subjektov, ki bi lahko k prostorskemu nacrtovanju prispevali kaj tvornega (osvešceni del lokalnega prebivalstva, strokovno podkovana društva, poznavalci iz sfere gospodarstva…), je v odnosu do predlogov, tvorjenih v ‘ozkih vplivnih krogih’, v poziciji, ki omogoca le pasivno reagiranje.
Teza 10: V zadeve urejanja prostora vkljuceni interesi in njihovi nosilci niso zmeraj dovolj transparentni oz. javno razvidni. Netransparentnost je vcasih prisotna tudi v zacetnih fazah tvorbe zamisli in (zavrženih) alternativ (ni torej dovolj javno razvidno, kdo in izhajajoc iz cesa je neko prostorsko zamisel tvoril, izbral ali zavrgel in je za to torej najbolj odgovoren).
Teza 11: Prostorsko nacrtovanje se izvaja na premalo interdisciplinarni, zvrstno- in interesno-celostni nacin. Navedeno izhaja iz prešibke razvitosti interdisciplinarnega poznavanja prostora in njegovega nacrtovanja, iz prenizke stopnje ‘interdisciplinarne kulture’ in iz (so)delovanja takšnih udeleženih subjektov, katerih interesi so enostranski ali vsaj premalo vecstranski.
Teza 12: Pomemben smoter urejanja prostora v RS dandanes je ustvarjanje takšnega prostorskega reda, ki omogoca in utrjuje delovanje potrošniško oz. potrošno ustrojene družbe (izgradnja kopice trgovin in veletrgovskih centrov na obrobju mest in drugih naselij, preurejanje cestne mreže z namenom olajšati dostop do trgovskih centrov, množica oglaševalskih objektov v prostoru ipd.).
Teza 13: Pri prostorskem nacrtovanju ni (dovolj) razvidne težnje ali zavedanja, da je treba poskrbeti ne le za prostorske pogoje delovanja (a) centralizirano-upravljanih, koncentriranih, tehniziranih, dobickonosnih, vcasih ob naštetem tudi monopoliziranih družbenih podsistemov, temvec tudi (b) tistih podsistemov, katerih delovanje je v znamenju nacel samooskrbe, cim višje stopnje (denarne, casovne, prostorsko-lokacijske) neodvisnosti, lokalne ekonomije, avtonomije posameznika ali manjših skupnosti, alternativnih oz. specificnih bivanjskih praks (posebnih družbenih skupin) ipd. Pri tem gre za podsisteme prometa (a. avtoceste – b. kolesarsko omrežje), potrošnje (a. veletrgovine – b. prostori za prodajo izdelkov lokalnih proizvajalcev), proizvodnje (a. tržno-gospodarski objekti – b. objekti za socialno podjetništvo), energetike (a. zmogljivi daljnovodi, plinovodi, vecje kogeneracije – b. manjše soncne elektrarne), kmetijstva (a. velika kmetijska gospodarstva – b. vrtickarstvo), športa in rekreacije (a. vecji placljivi športni objekti – b. mreža prosto dostopnih pohodnih poti ob robu mesta), kulture (a. vecji objekti za kulturne prireditve na ravni celotnega naselja – b. manjši kulturno-družabni objekti za posebne kulturne skupine). Ob naštetem bi lahko to tezo ilustrirali še s primeri iz nekaterih drugih podsistemov.
Teza 14: (Maksimalno)profitni oz. cim-bolj-denarno-izplenski motiv je poglavitna osnova mnogih zasebnih podjetniških investicijskih namer, ki se ticejo (pre)urejanja prostora oz. posegov vanj. Prostor (zemljišce) je pri tem pojmovan predvsem ali celo samo kot možni vir dohodka, dobicka ali drugih vrst denarne koristi. Drugi vidiki so za mnoge zasebne podjetniške investitorje manj pomembni in bi naj zato bili njihovemu vodilnemu motivu podrejeni (humana prostorska merila, trajnostno upravljanje z naravnimi viri, varstvo kulturne dedišcine in naravnih vrednot, upoštevanje interesov in potreb ‘sosedov’, ustvarjanje novih, vsebinsko, oblikovno in kolicinsko ‘uravnoteženih’ prostorskih/grajenih kakovosti…).
Teza 15: Množica pobud za prostorsko plansko spremembo kmetijskih zemljišc v stavbna oz. zazidljiva zemljišca kaže predvsem to, da za precejšen del pobudnikov oz. lastnikov kmetijskih zemljišc le-ta nimajo uporabne kmetijsko-gospodarske vrednosti in hocejo zato cim hitreje, brez truda in posebnih vložkov iz njih iztržiti zase znaten dohodek (t. i. planski dobicek).
Teza 16: Nacrtovani posegi v prostor so kvecjemu predmet presoje njihovih vplivov na fizicno okolje (tla, zrak, vode, rastlinstvo…). Pri nas še ne prakticiramo metodološko celovitih presoj vplivov (nacrtovanih ali že izvedenih) prostorskih posegov na njihov okolišnji ožji in širši prostor (ne torej na okolje), skoraj nikoli ali zelo redko pa ne ‘socialnih’ presoj vplivov na lokalno prebivalstvo (in njegove specificne strukturne dele) in na lokalno ekonomijo (ter njegove sestavne dele). Primer: pred odlocitvijo o izgradnji veletrgovskega centra na obrobju naselja XY ni presoje možnih vplivov tega na preostali del trgovskega sektorja v tem naselju.
Teza 17: Za prostorske posege variantne rešitve niso pripravljene dovolj pogosto (izjema so seveda natecaji). V primerih, ko se to vendarle zgodi, je neredko (že od zacetka) favorizirana ena varianta, medtem ko so druge razvidno podcenjene ali vcasih služijo celo samo za ‘metodološko dekoracijo’. Variante tudi niso presojane (‘neodvisno’) s strani drugih strokovnih subjektov, tj. tistih, ki jih niso tudi pripravili.
Teza 18: V zadevah urejanja prostora so v primeru konfliktnih interesov dosti premalo uporabljene mediacije kot možno sredstvo preseganja konfliktov. Namesto tega in vse prepogosto je uporabljen pristop boja oz. tekme, tj. nacelo ‘kdo bo koga’ (nadigral).
Teza 19: Državno presojanje oz. nadzor lokalnih pobud za posege v prostor je prevec centralizirano in vsebinsko ‘odmaknjeno’ (tj. vanj niso vkljucene vse potrebne razsežnosti, ki bi zagotavljale celovito presojo – poznavanje lokalnih in regionalnih znacilnosti, razmer, potreb, problemov). Bolje bi bilo strokovno-upravni okvir presojanja zastaviti na regionalni ravni.
Teza 20: Postopki priprave prostorskih aktov (PA) so za mnoge nerazumljivi in nepregledni. V posameznih delih so tudi premalo doreceni oz. pravno prevec variabilni (tj. prepušceni nekogaršnjim subjektivnim odlocitvam).
V. Nacrtovane in/ali uresnicene prostorske zastavitve – pletenje ‘prostorskega reda’ na nacin dodajanja fragmentov
Rezultati prostorskih zastavitev (‘rešitev’), ki so domišljene, tako ali drugace (ne)dogovorjene in (ne)sprejete skozi postopke priprave ter sprejemanja raznolikih vrst prostorskih dokumentov, so razvidni iz teh samih dokumentov, v primeru realizacij pa tudi v prostoru samem. Pri tem je lahko izvedba v prostoru skladna z nacrtovanim ali pa tudi ne. Lahko je tudi takšna, ki pri samem izvajanju naleti na nepredvidene probleme ali pa ne.
Teza 21: Med prostorskimi akti strateške in izvedbene ravni prevec pogosto prihaja do razhajanj oz. medsebojne nekoherentnosti ter konceptualno-vsebinske nekontinuitete (primer: prostorski planski akt predvideva na nekem obmocju zelene površine, v prostorskem izvedbenem aktu pa je tam dopušcena gradnja trgovskega objekta, kar se v doticnem prostoru po potrebi tudi realizira). Omenjenim nekoherentnostim lahko botrujejo razlicni razlogi, in sicer: (1) prenizka stopnja usklajenosti vsebin strateških aktov v krogih (so)odlocujocih subjektov; (2) nezavedanje pomena strateških prostorskih aktov oz. ugotovitve nekaterih sodelujocih subjektov, ‘za kaj pravzaprav gre’, šele na konkretnejši ravni priprave prostorskih izvedbenih aktov; (3) nezmožnost uresnicevanja ‘dolgorocne rdece niti’ nacrtovanega prostorskega reda skozi celoten (kompleksen, dolgotrajen) proces urejanja prostora (seveda v primeru, da je omenjena ‘rdeca nit’ za neko naselje, obcino, regijo sploh domišljena, formulirana in sprejeta ‘pri polnem zavedanju’ soodlocujocih); (4) nadrejanje parcialnih investitorskih interesov celostnim in prostorsko uravnoteženim dolgorocnim zastavitvam razvoja naselja (s politicno podporo pristojnih prej omenjenemu nadrejanju).
V Mariboru, 24. 2. 2010
Opomba: Zgornje besedilo je zapis in nadgradnja ustnega prispevka, ki ga je avtor podal na novinarski konferenci Slovenskega društva evalvatorjev dne 25. 2. 2009 v Centru Evropa v Ljubljani.
