Poslano v objavo v casopis Vecer (april 2010), rubrika Pogledi, ki jo ureja Dragica Korade.

Pomurje proti Pomurju (Bojan Radej, Slovensko društvo evalvatorjev, april 2010)

Pomurje je videti kot kup nesrece na obrobju srecne Slovenije, »svetilniku vzhodne Evrope«. Drugod po državi je s primeri zgodb o uspehu vecinoma še mogoce popraviti slab okus, ki ga v daje omaganje slovenske industrije in financnega sektorja. Le v Pomurju ne, kjer po dolgem in pocez, razen v regionalnih pisarnah in agencijah, prevladuje temacen pesimizem. Ali kot je ocenil rogašovski župan Edvard Mihalic*, so razmere »hujše kot po potresu in poplavah«.
Pomurje je razvojno ogroženo obmocje, devetdestet odstotkov površine regije, ki jo naseljujeta dve tretjini prebivalcev, je demografsko ogrožene. Je demografsko gledano najstarejša regija. Število prebivalcev se znižuje od zacetka osedesetih let in samo od osamosvojitve se je zmanjšalo skoraj za odstotek letono. Blaginja prebivalstva je znatno nižja od državnega povprecja. Ljudje so slabšega zdravja, imajo manj služb in te, ki so, so slabše placane. Dvakrat višji od državnega povprecja je v regiji delež ljudi, ki živijo od socialnih podpor. Zaostanek po dohodku na prebivalca v primeravi z osrednjeslovensko regijo se je v zadnjem desetletju vecinoma le še poslabševal. Samomorilnost, predvsem žensk je za dvakrat višja kot v državi, ki je sama v svetovnem merilu na visokem, devetem mestu. Skratka, ko vecina ljudi pristane na obrobju, takrat skupnost kot celota ni dalec od razpada.
Na površini se zdi, da negativni trendi niso posledica zanemarjanja, saj je na državni ravni vlaganje v regijo prioritetno. Vendar je problem že v teh projektih. Nemajhen del naložb je povezan z zadovoljevanjem potreb drugih kot v primeru gradnje avtoceste. Vecinoma pa so prezrti problemi lokalnega in socialnega razvoja. Najvecji lokalni projekti so namenjeni gospodarskim potrebam, predvsem se je razbohotila izgradnja obrtno poslovnih con, da ima zdaj po mnenju Saša Frasa* iz obcine Kobilje, skoraj že vsaka obcina svojo. Kriticni problemi ticijo drugje, v propadanju skupnosti in v razkrajanju »socialnega kapitala« regije.
Vcasih slišimo, da je Pomurje sumnicavo do pobud, ki prihajajo iz Ljubljane. To nikakor ne more presenetiti, kljub pa je treba omeniti tudi drugo plat. Regionalna razvojna strategija države je manj zgrešila resnicne potrebe regije, kot jih je zgrešil regionalni razvojni program – tako je vsaj pokazala študija pripravljena za Regionalno agencijo Mura, ki pa potem rezultatov ni objavila. Zaostajanje Pomurja je v veliki meri posledica napacnih lokalnih odlocitev o razvoju. Odgovorni v razvojnih ustanovah regije ne prepoznavajo dobro oz. se ne odzivajo zadostno na osnovne kriticne trende v regiji. Regijo so razkosali ozki obcinski interesi, meni direktor prleške razvojne agencije Goran Šoster, in regionalna politika, ki deluje po nacelu starega Rima »deli in vladaj«. Regija se je s takorekoc samorazpustila nazaj v statisticni in uradniški pojem, ker po mnenju Zdravka Pravdica, mednarodnega kulturnega managerja iz Art Centra na Gorickem, javni uradniki pri pripravi razvojnih ukrepov nocejo sodelovati niti en z drugim, ko se oklepajo svojih obcinskih, strankarskih in resornih plotov, kaj šele z regionalnimi javnostmi.
Omenjena študija je hotela preveriti ustreznost razvojnega programa za obdobje 2007-2013 s stališca potreb regije in raziskati možne strategije izhoda iz obstojecih razmer. Rezultati so pokazali, da program deluje proti dolgorocnim razvojnim interesom regije, zlasti zato, ker se bodo zaradi izvajanja programa socialne razmere v regiji v primerjavi z gospodarskimi in ekološkimi razmerami relativno še naprej poslabševale. Gospodarskim ciljem je bila v programu namenjena vecja pozornost kot socialnim in ekološkim. Programa prispeva k razklanosti razvojnih dejavnikov in sicer med produciranimi (socialnimi in gospodarskimi) dejavniki in neproduciranimi (cloveški in naravni) dejavniki blaginje. Poglabljanje razdvojenosti je opazno med progresivni dejavniki blaginje (gospodarskim in cloveškim »kapitalom«) in med njimi ter ohranjevalnimi dejavniki blaginje (socialnim in ekološkim »kapitalom«). Jedrnato povedano – študija je pokazala, da ima program sistematicen proti-socialni znacaj.
Kot celota je program tudi kontradiktoren, saj stavi na gospodarski napredek, tega pa ne podpre, prav nasprotno, saj z medsektorsko neskladnostjo ukrepov sam še dodatno konfrontira progresivne dejavnike v podpornem okolju, ki bi rast edini lahko omogocili. Paradoksalno je program bolj pozitiven za konzervative dejavnike regionalne blaginje, ki so bolj naklonjeni ohranjanju stanja kot za progresivne dejavnike blaginje. Paradoks pojasnjuje ocena, da so v programu posamicni ukrepi zamišljeni tako, da se razlicni vidiki razvoja cim manj prepletajo, ker bi bila s tem potreba po usklajevanju interesov pri pripravi programa vecja. Tako so si »regionalni dejavniki razvoja« v programu rezervirali svoje parcele, zato programu kriticno manjka multifunkcionalnih ali presecnih vsebin, s katerimi bi lahko »ubili vec muh na en mah«. Tako pa atomiziranje regijskih sredstev na obcinske investicije pomeni, da prakticno vsak po svoji nadlogi udriha v glavnem sam, zato so vsi skupaj tako neuspešni.
Pred kratkim je bil oznanjen program Pomurje 2015, ki doloca nova prednostna podrocja razvoja: obnovljivi viri energije, kmetijstvo ter agroživilstvo in turizem. Za primerjavo, v programu razvoja 2007-2013 so bile prve tri regionalne prioritete vezane na rast dodane vrednosti, turizem in cloveške vire. Med tema dvema razvrstitvama prioritet je kaj malo skupnih tock. Takšno sunkovito spreminjanje prioritet kaže, da regija na strateški ravni ne ve, kaj hoce doseci.
Strateške usmeritve Pomurja se morajo zasnovati na revitalizaciji notranjih resursov, meni direktor Keme, Branko Drvaric,* predvsem socialnih in naravnih. Prej omenjena študija temu mnenju pritrjuje in navaja k boljši izrabi regionalnih danosti in k izrabi geografske lege in posebnosti. Notranji dejavniki morajo delovati povezano. Takšna usmeritev ne bi zanemarjala gospodarskih projektov ampak bi samo poudarila usoden pomen njihovega povezovanja s podrocji regionalnega razvoja, ki so bodisi mocno zanemarjena (projekti za krepitev socialnih bogastev) ali izrazito slabo domišljena (zlasti naravovarstvene politike). Kljucnega pomena v Pomurju so »sedentarna« podjetja, ki proizvajajo za lokalni ali za slovenski trg, ker je takšna vrsta podjetij najbolj povezana z lokalnimi razmerami. Konoplja, ajda, proso so so za Slovenijo lahko to, kaj je riž za Kitajsko, trdi ekokmet in inovator Dejan Rengeo. Izjemni so ekološki potenciali regije, ki bi jih lahko idealno prepletli s komercialnimi projekti in predvsem s socialnimi, ki bi okrepili tradicionalno skupnost.
Sicer pa takšne ali drugacne programske prioritete v regiji, ki kronicno boleha za slabo implementacijo nacrtov niti niso tako bistvene. Usodna za prihodnost regije je kakovost upravljanja razvoja, predvsem na podrocju usklajevanja interesov, kjer je nujno zagotoviti radikalne premike. Srž regionanih blokad je na eni strani ocitna nekompetentnost na drugi pa karierno podmazana neverodostojnost mnogih pristojnih. Vsaj upravljavske ovire bi v Pomurja lahko odstranili! Vodilni v regiji se niso otresli mentalitete odvisneža, ki se je sprijaznil s svojo nezmožnostjo poskrbeti zase. Njihova vizija napredka je vizija uvejavljanja privilegija, da je regija obravnavana kot deprivilegirana. To je posebej enostavno uresnicljiva zamisel v državi, ki raje zdravi žrtve slabe ureditve, na kateri je utemeljena, kot da ljudem, obcinam in regijam omogoca uspeti in poskrbeti sami zase, da bi postali neodvisni. A ce sklepamo po izjavi direktorja razvojne agencije Mura Danila Krapca,* ki pravi, da ga je pri usklajevanju Zakona o Pomurju sedem mesecev »zavezovala molcecnost« in mu preprecevala za mnenje o potrebnih zakonskih rešitvah povprašati vsaj tiste ljudi, katerih delovanje bo s sprejemom tega zakona vec let usodno povezano, se dogaja vse prej kot to.
*) Izjava je povzeta po clanku novinarke Nane Rituper Rodež iz casopisa Vestnik iz Murske Sobote