SDE je civilna platforma neodvisnih strokovnjakov in strokovnjakinj s širokim profilom za doseganje sinergijskih ucinkov vrednotenja za trajnostni napredek skupnosti.
Vrednotenje je dejavnost, ki ima, kako drugače, opraviti z predvsem vrednotami, z različnimi vrednotami. Vendar se večina pristopov k vrednotenju učinkov politik na široko izogiba temu in so izvedene raje samo na ravni presoj, ki se še bolj trdno trži analitične metode z uproabo »trdih podatkov«. Z vrednotami so pri vrednotenju politik povezane velike težave, ker med njim ni mogoče tehtati tako preprosto kot med objektivno podprtimi argumenti za in proti, ki tvorijo analitični del vrednotenja…(vabljeni h komentarju)
Nekatere metode se vrednot lotijo na računski način in pripišejo racionalno podprtim argumentom višje uteži, če se nanašajo na vprašanja, ki so visoko »vrednotena«, se pravi za zadeve, v katerih so nasprotja vrednot višja in nižje uteži, če gre za zadeve, pri katerih je vrednotni naboj nizek. Tako zagotovijo, da vrednotno bolj naelektrena vprašanja močeje vplivajo na končno odločitev kot bi sicer.
Pri vrednotenju se tudi ni mogoče strinjati z napotki četrte generacije metod, da je treba vztrajati na iskanju konsenza med udeleženci vrednotenja, kot je primer pri že prej omenjenem CAF. Siljene tistih, ki vrednotijo vplive politike h konsenzu je nepraktično in nevarno. Najprej zato, ker je nesmiselno v demokratično urejeni družbi težiti h konsenzu v podrobnostih. Nekaj takšnega smo doživeli tisti, ki smo živeli že v času slovenske verzije samoupravnega socializma. Konsenz je smiseln le za nekatera najbolj ključna vprašanja vrednotenja o smotru in o logiki ter okviru vrednotenja. Nevarno pa je siljenje s soglasjem v vsaki podrobnosti zato, ker dá prednost tistim sodelujočim, ki so močnejši (prepričljivejši, bolje založeni s podatki), kar v vrednotenje takoj vnese pristranskost. Kadar se ukvarjamo z legitimnimi nasprotji je vsiljevanje konsenza neutemeljeno, ker od ene ali od obeh strank v konfliktu zahteva odpoved in kompromis, kar pa ni sprejemljivo, saj gre za temeljne vrednote.
Težava z vrednotami je nekje povsem drugje. Da bi to razumeli je treba najprej razločiti konflikte, ki zadevajo vsakodnevne interakcije v družbi od družbenih konfliktov, ki se tičejo temeljnih vrednot. Konflikti, ki so povezani z urejanjem relativnih razmerij med člani družbe in se ne tičejo temeljnih vrednot so majhni in za vrednotenje učinkov politik, gledano širše, sploh niso pomembni – pomembni so samo za vpletene: na primer v razmerjih, ki jih ureja civilno pravo ali tržni red. Za vrednotenje učinkov politik so pomembne samo razlike v temeljnih vrednotah, ki so razmeroma maloštevilne, vsaka pa zajema široko pahljačo različnih načinov njihovega izražanja. Še nedavno tega smo si družbo predstavljali večinoma kot razdeljeno na levičarske in desničarske temeljne vrednote. Danes se vse bolj upošteva trojna struktura vrednot – materialistična (ekonomska), socialna in ekološka. Te temeljne vrednote so enako pomembne, pri vrednotenju jih je treba upoštevati nediskriminatorno, zato z njihovim utežkanjem ne pridemo nikamor.
Vrednotenja učinkov javnih politik se udeležujejo na moč različni akterji, od predlagatelja politike, do tistih, na katere bo politika vplivala pretežno pozitivno in drugi, na katere bo vplivala pretežno negativno ali vsaj nepričakovano. Udeleženci imajo zaradi svojih različnih vlog in različnih izhodišč do objekta vrednotenja zelo različen odnos. Tako je vrednotenje pete generacije razumeljeno kot dejavnost, pri kateri se nujno ukvarjamo s konflikti, ki so legitimni in kot takšni nerešljivi. Nerešljivi so zato, ker so vzroki zanje drugje, ne v javnih politikah ampak se skoznje ponavadi le izražajo. Vrednotenje učinkov politik tako postaja razumljeno vse bolj kot neka posebna tehnika upravljanja z legitimnimi nasprotji, ki spremljajo javno upravljanje, zato se morajo evalvatorji predvsem dobro znajti med temi nasprotji. Ne, da bi v njih razsojali ampak jih njihovim nosilcem le pomagali izraziti na način, ki odkrije vzroke zanje in jih naredi bolj znosne in vsaj delno premostljive.
Družbena nasprotja se na površini najpogosteje ne prikazujejo takšna kot so ampak v polepšani obliki (če prav pomislimo, včasih, ko se strgajo z vajeti, lahko tudi v »pogršani«). Zagovorniki nasprotnih stališč na javni sceni si ponavadi trudijo pokazati, da se zavzemajo za obče dobro, in da njihovo stališče potemtakem ni konfliktno. Tako je družba prepolna nenehnih tenzij za izboljšanje relativnega položaja ožjih skupin (interesov), ki se prikazujejo kot skupni. Kos Grabar nosilce takšnih interesov imenuje »trojanski konji« (Kos Grabar, 2008).
Tako mora tisti, ki vrednoti vplive politike posebej dosledno opozarjati na primere zavajajočih nasprotij, ki izhajajo iz izključevalnih prizadevanj tistih, ki se pod površino svojih argumentov pogosto zavzemajo zgolj za koristi manjšine na škodo večine. Posebej pozoren mora biti tisti, ki vrednoti ali zgolj uporablja njene rezultate na to ali je bil pri vrednotenju enakopravno zastopan glas verjetnih žrtev negativnih vplivov.
Zahteva, da je treba različne temeljne vrednote upoštevati nediskriminatorno pomeni da jih je treba pri vrednotenju upoštevati ločeno. Zato na primer dobre ocene ekonomskih kriterijev vrednotenja ne morejo odtehtati slabih rezultatov pri ekoloških kriterijih vrednotenja. Če samo en od teh temeljnih in ločeno obravnavanih vidikov vrednotenja na koncu izpade negativno, mora celotno vrednotenje podati negativno oceno o celotni politiki. Takšne prakse so danes v vrednotenju, ki ga vsaj v Sloveniji označujejo uporaba metod druge in tretje generacije, še zelo redke, zaradi česar je vrednotenje še v precejšnji meri orodje močnejših, da uveljavijo svoje ozke interese ne glede na presojo njihovih širših družbenih učinkov. (Bojan Radej)
