SDE je civilna platforma neodvisnih strokovnjakov in strokovnjakinj s širokim profilom za doseganje sinergijskih ucinkov vrednotenja za trajnostni napredek skupnosti.
Glede na to, da se vrednotenje učinkov politik ukvarja z različnostjo vrednot, je vprašanje etičnosti in s tem nevtralnosti vrednotenja ena najpomembnejših zadev, po katerih moramo presojati ustreznost nekega modela vrednotenja. Prve štiri generacije pristopov k vrednotenju se na tem segmentu posebej slabo odrežejo… (vabljeni h komentarju)
Etika se tiče načel o dobrem in zlem ter določa merila človekovih hotenj in ravnanj glede na dobro in zlo (Kos Grabar, 2001). Etika je za vrednotenje pomembna, saj je vrednotenje namenjeno ravno presoji dobrega in slabega v učinkih javnih politik. Kos Grabar pravi: »Etika je – z vso svojo vsebino in kontekstom lastne družbene in posameznikove pogojenosti – ena od notranjih sestavin strokovnosti dela strokovnjaka… Stroki je etika vodilo, razsodnik na odločitvenih križiščih, nadzornik doslednosti, tehtnosti in verodostojnosti.«
Pri vrednotenju se nujno srečamo z različnimi sistemi vrednot, ki etične dileme postavijo visoko med glavne probleme vrednotenja. Vsak poklicni akter, bodisi uradnica, evalvatorica ali podjetnica že sama v sebi nosi konflikt vrednot in zapada v etične dileme na relaciji med svojo poklicno in osebno etiko. Etične razlike so izrazite tudi v drugem pogledu: začnemo pri vrednotah tistih, ki so pripravili predlog neke politike ali jo že vodijo. Njihova etika je povezana z vodenjem. Potem moramo upoštevati, da tisti, ki te politike vrednoti nima nujno enakega vrednotnega sistema kot naročnik vrednotenja. Etika evalvatorjev je povezana z najširše opredeljenim javnim interesom. Nadalje imamo opravka z vrednotami tistih, ki bodo z neko politiko imeli pretežno koristi in druge, ki bodo z njo morebiti imeli škodo ali bodo vsaj stali ob strani in zgolj opazovali, kako se z neko politiko izboljšuje položaj samo ene družbene skupine. Njihova etika je povezana z njihovimi eksistencialnimi vprašanji.
Etika je teorija o morali, torej o tem, zakaj naj ravnamo na določen način, zakaj veljajo nekatere odločitve za dobre, poštene, pravilne in druge za njihovo nasprotje, katere so odločilne okoliščine in argumenti za kvalifikacijo moralnih ravnanj (Dragoš, 2008). Ko se lotimo premišljanja o etiki imamo takoj opravka s prekrivanjem različnih etičnih sistemov (pragmatičnih, normativnih; prav tam), ki ustvarjajo iz etičnih razprav kompleksna vprašanja. Nasprotujoči interesi v javni sferi so podprti z nasprotujočimi argumentacijami, večinoma pridobljenih po nevprašljivih znanstvenih postopkih in tudi povsem v okviru vladajočega moralnega in pravnega reda. V moralno problematičnih situacijah imamo pogosto opravka z več kot z enim normativnim sistemom vrednot: ker se v vsakdanjem življenju sistemi med sabo prepletajo, so kompleksnejše tiste moralne dileme, ki nastajajo na presekih različnih normativnih sistemov (prav tam). Na primer: gospodarske dileme postavitve elektrarne kot gospodarskega objekta na gospodarske kazalnike so manj kompleksne kot presečne dileme ekološkega vpliva elektrarne na okolje. Skratka, etika vrednotenja je pomembna kot vprašanje o tem kako zajeti sočasno prekrivajoče etične sisteme nepristransko.
Prvo etično vodilo vrednotenja učinkov javnih politik je zagotavljanje javnega dobra, kar pomeni, da mora biti pri vsakršnem vrednotenju politik njihov širši javni učinek ne le vedno proučen ampak tudi upoštevan kot pomembnejši za sklep, ki sledi vrednotenju od videnj posameznih sodelujočih, vključno z naročnikom – takšno je na primer načelo ameriške evalvacijske zveze (AEA, 2004). Takšna etična usmeritev pomeni, da ugotavljanje tega, kaj je javno dobro sicer izhaja iz mnenj sodelujočih pri vrednotenju, vendar pa nihče med njimi javnega dobra ne pooseblja in ga lahko določijo le skupaj kot presek različnih aspektov javnih interesov vseh sodelujočih.
Vrednotenje javnih politik s svojimi ugotovitvami posega v obstoječa razmerja družbenih moči in je z njimi v nujni, čeprav pogosto prikriti napetosti. Zato je treba zagotoviti, da bo vrednotenje vplivov politik politično relevantno, ne da bi bilo politično zlorabljeno. Ne gre le za načelno vprašanje ampak za vrsto praktičnih vprašanj kot na primer kako nevtralnost zagotoviti z izbiro primerne metode vrednotenja. Logika, iz katere je izpeljana metoda vrednotenja mora biti skladna s tem kako razumemo delovanje družbenega sistema – če družbo razumemo kot kompleksen sistem mora biti tudi metoda njenega vrednotenja zasnovana na teoretičnih podlagah kompleksnosti. Le tako bo vrednotenje lahko kos svojemu izzivu nediskriminatorno obravnavati legitimno različne vrednote in na tej podlagi globoko razklane interese sodelujočih v upravljanju javnih zadev. Na primer nič ne pomaga, kot se je nedavno pripetilo kolegom na Inštitutu Jožef Štefan, da uporabijo kompleksno metodo vrednotenja, če pa potem rezultate vrednotenja zmeljejo s svojo miselnostjo, ki je zasnovana na pozitivistični paradigmi sveta kot objektivno določljivega (torej ne-kompleksnega, enostavnega).
Standardne metode vrednotenja, ki spadajo v eno izmed prvih štirih generacij, so nevtralnost tistemu, ki vrednoti učinke zagotovile s tem, da so ga postavile v vlogo znanstvenika. Naloga vrednotenja mu je razumljena ozko (pozitivistično) kot zbiranje objektivno preverljivih evidenc. Evalvator je po tej miselnosti nevtralen, če zagotovi znanstveno neoporečnost svojih ocen in če se potemtakem pri vrednotenju čim manj vmešava v konflikte o konkurečnih vizijah javnega dobra. Ko se je začelo vrednotenje učinkov vladnih ukrepov pred desetletji uveljavljati je veljalo, da je ta dejavnost prispeva k tehnokratskem vladanju, kjer politične odločitve o upravljanju skupnega (javnega, nacionalnega) postajajo vse bolj tehnične in vse manj ideološke. To je privedlo do tega, da je bilo vrednotenje vplivov politik sprva ostro ločeno od politike in etičnih presoj. V demokratični družbi se vrednotne razlike razrešijo v političnem procesu, ne pri vrednotenju. Tako so menili, da so evalvatorji zadolženi le za nepristransko oceno vplivov predlogov politik, politiki pa so zadolženi, da iz teh ocen sami potegnejo sklepe o tem kako bi bilo treba na podlagi rezultatov vrednotenja spremeniti prvotne načrte.
Etično neoporečno vrednotenje je en od pogojev za to, da so njegove ugotovitve podano nepristransko. Edino varovalo pred izgubo nepristranskosti pri vrednotenju politik je odprtost vrednotenja za najrazličnejše poglede (nasprotujoče interese, vhodne informacije, metode presoj) in njihovo uravnovešeno upoštevanje. Posledica je, da bodo rezultati vrednotenja zelo raznovrstni in jih bo težko povzeti. A vrednotenje, ki se vzemimo zaradi fragmentarnosti pridobljenih ugotovitev o učinkih politik ne konča z jasnimi sklepi in predlogi za ukrepanje ampak politikom ponudi le množico medsebojno nepovezanih ugotovitev, preprosto samo producira neobvladljivo množico informacij, ki ponuja banalne odgovore na kompleksna vprašanja (Virtanen, Uusikylä, 2004), zato takšno vrednotenje ne more zadostiti potrebam na strateški ravni odločanja. Ravno nejasno podani zaključki vrednotenje izpostavijo političnemu vmešavanju, ker omogočijo rezultate poljubno razlagati. Za nevtralnost vrednotenja vplivov javnih politik je torej pomembno, da sklepne ugotovitve študij niso podane medlo, nejasno in izogibajoč se jasni oceni celostnih učinkov politik. Reči hočemo, da nevtralnosti vrednotenja ni mogoče zagotoviti že v fazi znanstveno objektivne in tako čim bolj hladne analize učinkov vladnih politik ampak jo je treba uveljaviti tudi pri njihovem povzemanju v končne ugotovitve vrednotenja.
Neizključevalna oz. nevtralna sinteza je možna šele kot posledica sprejemanja razlik pri povzemanju končnih ugotovitev in je ni mogoče doseči, kot standardno poskušajo evalvatorji prvih štirih generacij vrednotenja, že na začetku vrednotenja z distanciranjem od nasprotij in konfliktov, ki spremljajo vsako demokratično vodenje javnih zadev. A zagotavljanje nevtralnosti vrednotenja v fazi sinteze njegovih rezultatov je danes še zelo slabo prepoznan problem in v teh vsebinah so tudi veljavni etični kodeksi evalvatorjev še zelo šibki.
Okvir 1: Dva primera etičnih standardov (kodeksov)
Povzeteketičnih standardov vrednotenja kanadskega evalvatorskega društva (vir):
Kompetenca. Tisti, ki vrednoti mora biti kompetenten, kar pomeni, da mora: sistematično proučiti problem, ki ga vrednoti, posedovati mora ustrezno znanje in ga stalno dopolnjevati.
Integriteta. Tisti, ki vrednoti mora delovati integralno v svojih odnosih z deležniki vrednotenja, kar pomeni, da mora: pravilno reprezentirati svoje znanje in veščine; oznaniti mora morebiten sum, da se je sam ali kdo drugo od sodelujočih znašel v konfliktu interesov; pozoren mora biti na kulturne socialno občutljive dejanvike vrednotenja; z naročnikom se mora o zaupnosti, zasebnosti, lastninskih pravicah nad ugotovitvami vrednotenja.
Odgovornost. Tisti, ki vrednoti je odgovoren za svoje delovanje in rezultate, kar pomeni, da je odgovoren za to, da naročniku predstavi slabosti uporabljenega postopka vrednotenja, da pri verodostojni predstavitvi rezultatov študije omeni slabosti in tveganja rezultatov vrednotenja, da stroške vrednotenja tehta s koristmi za naročnika, in da svoje delo opravi v zastavljenem roku.
Kodeks etike državnih revizorjev slovenskega Računskega sodišča (vir): Kodeks etike državnih revizorjev določa temeljne vrednote, ki so podlaga ravnanju državnih revizorjev in vseh njihovih strokovnih sodelavcev, vključenih v izvajanje revizij, upoštevajoč odgovornost do javnosti, uporabnikov javnih sredstev in revizijske stroke.
Zaupanje, verodostojnost: delo revizorja mora vzbujati zaupanje in spoštovanje; revizor s svojim vedenjem in strokovnostjo prispeva k dobrim odnosom s sodelavci in z uporabniki javnih sredstev; rezultati njegovega dela morajo biti strokovno neoporečni, razumljivi, verodostojni in podprti z ustreznimi dokazi.
Poštenost, odgovornost, zakonitost: revizor opravlja svoje delo pošteno, vestno in odgovorno, v skladu z zakoni in upoštevajoč vrednote in načela revizijske stroke.
Neodvisnost, objektivnost, nepristranskost: revizor je pri svojem delu neodvisen, nanj ne vplivajo uporabniki javnih sredstev in druge interesne skupine ali posamezniki.
Nepristranskost, objektivnost in neodvisnost presoje: revizor ne izrablja svojega uradnega položaja in se v poklicnem in zasebnem življenju izogiba situacijam, ki bi ogrožale njegovo neodvisnost, objektivnost ali nepristranskost.
Tajnost. Revizor ravna s tajnimi podatki v skladu s predpisi in z dolžno poklicno molčečnostjo; revizor nikoli ne zlorablja podatkov, ki jih pridobi pri svojem delu.
Usposobljenost. Revizor mora poznati in upoštevati standarde revizijske stroke in se nenehno strokovno izobraževati.
Pripadnost ustanovi. Revizor je vselej lojalen do ustanove, ki jo predstavlja, in pri svojem delu nikoli ne prekoračuje pristojnosti in pooblastil. (Bojan Radej)
