SDE je civilna platforma neodvisnih strokovnjakov in strokovnjakinj s širokim profilom za doseganje sinergijskih ucinkov vrednotenja za trajnostni napredek skupnosti.
Naj se nam naši prosvetljeni voditelji še tako trudijo dopovedati drugače, država in družba že dolgo nista več enotni.
Že na začetku 19. stoletja se na civilno družbo začne gledati kot na anti-sistemsko entiteto, na državo pa kot sistemsko entiteto. To, da je civilna družba »anti-sistemska« pomeni, da za uresničevanje svojih vizij skupnega dobra ne potrebuje, niti ne podpira obstoječih mehanizmov oblasti, ker cilje lahko doseže avtonomno, s prostovoljnim delovanjem, socialnimi inovacijami in netržnimi izmenjavami na lokalni ravni.
Odnosi med sistemom in anti-sistemom v Sloveniji počivajo na formalizmu »javne participacije«, torej na protokolu in hladni toleranci. Izza tega pa skoraj vedno lahko zaznamo medsebojno nezaupanje, bojazen, strah ali celo prezir. Država in civilna družba sta pogosto v interakcijah, prek katerih se izrablja šibkost nasprotne strani, kar kaže, da imata druga do druge celo subverziven odnos. Državna birokracija se je v formalnih postopkih »vključevanja javnosti« v sprejemanje in vrednotenje njenih ukrepov izmojstrila v izogibanju svojim obveznostim do splošne javnosti, tako da vsebinske odločitve še naprej sprejema ločeno od javnosti. Primeri uspešnega, medsebojno zaupljivega, enakopravno partnerskega in predanega sodelovanja s civilno družbo in skupnega oblikovanja ukrepov za posamezna področja družbenega življenja so še zelo redki. Odrinjenost civilne družbe od odločanja o javnih zadevah je pokazatelj slabega javnega upravljanja in simulirane demokracije vladanja v Sloveniji. Če v Sloveniji prevladajo »državotvorni« jastrebi levice in desnice, bo tranzicijski projekt končan šele, ko se bo konsolidiralo jedro elite v politiki in javni upravi, nekakšen novi fevdalno-buržujski dvor, ki hoče držati ljudstvo tesno na povodcu in obdržati sebe čim bolj nedotakljive.
Na drugi strani je civilna družba v Sloveniji šibka, nepovezana, pogosto so njeni deli samozadostni, vase zagledani in nemalo užaljeni v svoji nerazumljenosti. Kritično visoka je odvisnost organizirane civilne družbe od javnega financiranja. To povzroči, da svoj program in delovanje postopoma spremenijo tako, da ustrezajo administrativnim in programskim zahtevam javnih razpisov in se s tem iz anti-sistemskih akterjev pretvorijo v salonske kužke. Anti-sistemski značaj v Sloveniji večinoma ohranja le neformalna civilna družba – pomislimo na akcijo Očistimo Slovenijo, nenazadnje na osamosvojitev Slovenije. Naslednja značilna slabost organizirane civilne družbe je, da njihovih dejavnosti ponavadi ne izvajajo ljudje, ki bi se prej otresli svoje vloge, ki jo opravljajo v sistemu, kar jo pahne v nerešljivo kolizijo interesov. Velik del civilne družbe ni voljan zastopati širokih, univerzalnih človekovih oz. splošnih javnih interesov, pač pa se osredotoča na obrambo lastnih dvorišč in daje težo le svojim področjem zanimanj. To jih sili v nekonsistentno držo, saj same vedno nastopajo prav s stališč univerzalnih vrednot. Posebej zgovorni so nedavni primeri, ko je prišlo do povezovanja med posameznimi skupinami civilne družbe šele na pobudo države in podmazano z javnimi sredstvi za oblikovanje civilno-družbenih mrež. S tem so se oblikovale nove civilno-družbene strukture, ki niso več pod nadzorom civilne družbe ampak so se vživele v projektne povezave z državo in bodo zato sčasoma postale le podaljšek države, pooblaščen za zastopanje in »sistemsko kultiviranje« anti-sistemskih prizadevanj civilno družbenih skupin.
Kljub svojim izrazitim nedoslednostim, ostaja civilna družba v splošnem edini družbeni subjekt, ki si prizadeva za evolucijo družbe v vse smeri hkrati in s tem za ohranjanje bogastva družbene raznolikosti, ki je predpogoj socialne kohezije, miru, sobivanja in sodelovanja. Da ne bo nesporazuma, noben del civilne družbe ni za to posebej zaslužen, ampak lahko to rečemo le za presečno celoto njihovih ločenih in neodvisnih prizadevanj.
Danes so v ospredju pozornosti civilne družbe večinoma še vedno vprašanja, ki se tičejo njenega vstopanja v institucije sistema. Če bi hotela delovati res v »svoje dobro« bi morala civilna družba okrepiti predvsem od države neodvisno pozicijo. Slovenska ustava pojma “civilna družba” ne omenja, kljub temu pa omogoča, da se državljanom prepusti samoupravno urejanje posameznih zadev iz državne pristojnosti, ki niso njene izvirne ampak le nanjo prenesene pristojnosti. Torej je anti-sistemska pozicija civilne družbe ustavno utemeljena.
Potemtakem je anti-sistemska funkcija civilne družbe zgolj v njenih rokah in glavah, in od nje je odvisno ali jo osmisli in uveljavi do mere, da bo lahko rutinsko zaustavila katerokoli sistemsko odločitev, ki bi kršila razmejitev med sistemom in anti-sistemom in oteževala avtonomijo ljudi in njihovih skupnosti. Prvi korak bi moral biti, da vsi deli civilne družbe sami sebe opredelijo kot anti-sistemsko kategorijo in to potem uporabljajo kot skupni imenovalec, ki omogoči povezave med njimi. Gre preprosto za to, da civilna družba hoče in zmore samoupravno urejati nekatere svoje stvari. Če se družbeni subjekt A poteguje za svoje interese tako, da se pri tem spopada z družbenim subjektom B, je lahko pri tem uspešen le, če pri tem ne uporablja nasprotnikovih družbenih pojmovanj. Če en subjekt v okviru potegovanja za svoje interese izkorišča šibkost drugega subjekta, se ima ta subjekt v enakostno svobodni družbeni ureditvi pravico zaščititi z osamosvojitvijo – in to osamosvojitev mora začeti najprej v svoji glavi!
Zato je za civilno družbo nujno, da oblikuje lastno, avtonomno osmislitev (prihodnje) družbe, v katero bodo vgrajeni njeni eksistenčni interesi. Anti-sistemska strategija, tj. strategija avtonomne civilne družbe, ni niti revolucionarna, niti ni reformistična, ampak je oboje skupaj in še veliko več: je ustvarjalna pot, strategija doseganja nemogočega, vsaj v očeh vladajočega sistema, najprej s tem, da začne opuščati navezanost nanj. Vir ustvarjalnost pa je ravno njena anti-sistemskost, ustvarjalnost v smislu, da uspe povsod tam, kjer sistemu spodleti zaradi njegove zagledanosti vase.
Avtor: Bojan Radej*; Večer, rubrika Pogledi, poslano v objavo, 9. januar 2011
(* Z dovoljenjem povzeto in nadgrajeno iz intervjuja z Jožetom Kosom Grabarjem ml.: »Svoboda družbenih morskih psov je svoboda plenilcev«, objavljeno na ®azgledi.net, 6. januar 2011)