SDE je civilna platforma neodvisnih strokovnjakov in strokovnjakinj s širokim profilom za doseganje sinergijskih ucinkov vrednotenja za trajnostni napredek skupnosti.
Na resnico, najimenitnejši pridelek znanosti se danes že zelo težko zanesemo – še posebej ko gre za razreševanje družbenih nasprotij.
Najprej so za to poskrbeli že znanstveniki sami s škandali, v katere so bili vpleteni in so razgalili primere njihove pristranskosti. Ena zadnjih odmevnejših je študija o tem ali globalno ljudje s svojim sedanjim načinom življenja povzročamo podnebne spremembe. Prepletenost s politiko in denarjem ter željo po slavi ali vsaj po točkovanju objav in citiranja doda še tri razloge, zaradi katerih moramo s pridelki znanosti ravnati v rokavicah kot s kakšnim kužnim materialom. To so le površinski razlogi, ki sicer mečejo slabo luč na celo podjetje iskanja resnice, ga pa kot takšnega ne razveljavijo. Primerov zlorabe znanosti za izkrivljanje resnice ni mogoče posplošiti. Obstajajo globlji razlogi, katerih razumevanje jemlje znanosti njen nekdanji nevtralni blišč in ji odrekajo usposobljenost za nedvoumno odkrivanje resnice. Četudi bi produkti znanosti nastajali v sterilnem znanstvenem stolpu se morajo kot znanstvena resnica potem odpraviti na potovanje v družbo in na poti od znanstvenikov prek politikov do splošne javnosti izgubijo vso svojo sterilnost. Dokler je v rokah znanstvenika je resnica enovita. Znanost predpisuje postopek pretvarjanja utemeljenih domnev v znanstvene ugotovitve s pomočjo logičnega sklepanja ali s pomočjo potrditve domnev z rezultati njihovega pazljivega eksperimentalnega preizkušanja. Ko je neka znanstvena ugotovitev pridobljena po predpisanem postopku, je veljavna in velja za resnično, vse nasprotne trditve o isti stvari pa s tem postanejo dokazano neresnične. V rokah znanstvenika je torej resnica ena sama in enotna. Še posebej ko gre za raziskovanje družbenih pojavov je znanje in njegove produkte vedno potrebno umestiti v kontekst prevladujočih razmerij moči, ki jim znanje služi. Oblast, na primer parlamentarna politika je razklana na dvoje v binarno strukturo ideološke levice in desnice. Temu vzorcu razklanosti potem sledi tudi branje znanstvenih spoznanj – ne da bi jih ideologija ravno sprevračala, zadošča, da konkurenčnim razlagam družbenih zadev nameni selektivno pozornost. Posledica je, da je v kontekstu moči resnica razklana na dvoje, na našo in na njihovo resnico, ki sta druga do druge sovražni. Razumevanje in način uporabe znanstvenih dosežkov pa se še enkrat spremeni, ko vstopi v javno rabo, kot na primer pri obravnavi družbenih dilem. Ko znanstveni argument postane predmet javne razprave se naenkrat pokaže, da o družbeni dilemi lahko razpravljamo s stališča mnogih nasprotnih, a enako dobro utemeljenih in enako veljavnih argumentov. V javni razpravi ima vsaka resnica o družbenih zadevah več plati in vsako plat lahko razložimo z nasprotnimi argumenti. K problematiki varnosti cestnega prometa lahko enako utemeljeno pristopimo s stališča represivne logike, gradnje avtocest, kulture življenja ali patološke psihologije voznikov. V vsakem primeru ima resnica pluralno podobo in tako je vsaka posamično le relativna – veljavna le v povezavi s potrebami položaja in vloge v družbeni strukturi njenih zagovornikov. Pluralna obravnava sicer v ničemer ne odpravi konflikta med resničnostnimi trditvami, zagotovi le, da nobeno utemeljevanje družbenih zadev ni več izključevalno, kar pomeni, da ni več dominantne verzije resnice, ki bi se skušala vsiliti kot edino veljavna. V javnem prostoru se resnica lahko porodi le na nikogaršnji sredini, ki jo ustvari neizključevalno utemeljevanje nasprotnih, vendar legitimnih in znanstveno utemeljenih stališč. In ravno zato, ker gre za nikogaršnjo resnico je ta zelo nestabilna, nenehno podvržena spodjedanju svojih izključevalnih sedimentov in je kot takšna možna le kot delovna in začasna. Resnica o družbenih pojavih je skratka raznovrstna – eni jo vidijo enovito, drugi le razklano na dvoje tretji kot pluralno. Resnic o javnih zadevah je veliko in večina je enako pravilnih, tako da na koncu pri razreševanju družbenih dilem v resnici ne moremo več imeti edine opore. Tehnokratsko kibernetično upravljanje družbe ni možno na demokratičen način, to pa ni nikakršna grožnja za prihodnje možnosti kohezivnega razreševanja družbenih dilem, prej nasprotno, a to zahteva miselno spremembo v načinu obravnave javnih zadev. Poznavanje resnice o družbenih zadevah je zgolj prvi in še ne odločilni korak na tej poti. Za urejanje družbenih zadevo je pomembno troje. Najprej to kaj je res, da se ubranimo zablod. Nato to, kar je prav oziroma v skladu s predpisi, saj družba obstaja s pogodbo med njenimi člani, ki določa njeno notranjo stvarnost. Nazadnje je za urejanje družbenih zadev pomembno kaj je dobro. Dobro je najvišji smisel življenja, vendar obstajajo različni pogledi na to kaj to je, kot tudi na ustreznost različnih možnih načinov njegovega uresničevanja. Pomembno je upoštevati, da nekaj, kar je splošno prepoznano kot resnično, ni nujno tudi prav. Vzemimo primer, ko je eksistenčni minimum dohodka določen nad fizično preživetveno potrebnim. Poleg tega je resnic več, pravila pa so ena sama. In naprej, da nekaj, kar je prav in resnično, ni nujno tudi javno dobro, kot na primer, da je eksistenčni minimum dohodka določen pod mejo revščine, kar reproducira bedno življenje. Pri obravnavi družbenih zadev resnica in pravila podajo le okvir obravnave, ki ga pomensko napolni šele njihovo ovrednotenje s stališča pluralno porojenega razumevanja javnega dobrega. To je povsem nasprotna zahteva danes veljavni, da lahko za svoje in za skupno dobro počnemo, kar se nam zljubi, dokler ne škodimo nikomur drugemu. Slovenska Vlada je nedavno sprejela predpis, po katerem morajo ministrstva pri pripravi predpisov med razpoložljivimi alternativami izbrati rešitev, ki ima najnižje negativne, ne najvišje pozitivne učinke. Tako ni čudno, da sta v rokah oblasti resnica in pravica danes pogosto naravnana natančno proti temu, kar v družbi prepoznavamo kot dobro. Tako sicer slabše živimo, kljub temu pa imamo vsaj pravičniško oblast, ki nas nadvse pametno vodi. Bojan Radej, Slovensko društvo evalvatorjev, marec 2011