Prenapihnjena oblast jih je dobila dobro okoli ušes. V Mariboru sicer ni bilo pravega ljudskega upora ampak se je po uradnih sporočilih zgodila le ulica. Še v času osamosvojitve države je nasproti oblasti stalo ljudstvo, danes je to le še drhal. V rojstnem listu te države piše, da je bila rojena v uporu proti oblasti, ne zato, ker je bila oblast, tudi ne zato, ker je bila iz Beograda ampak zato, ker ni bila spoštljiva do volje ljudi.
Izvirna pravica do upora
Upora, ki je vodil v osamosvojitev Slovenije ni sprožila oblast, ampak civilna družba. Prve žrtve osamosvojitve so v Teznem padle prav med upornimi državljani. V moji enoti, zadolženi za varovanje občine Moste-Polje v Ljubljani, je bilo zbranih za en vod mobiliziranih oseb, vsi ostali, več kot 130 ljudi, so bili prostovoljci. Torej ulica, ista tista, kot je v enem dnevu počistila Slovenijo, ista, ki priskoči ljudem v poplavah na pomoč, ista, ki voli in plačuje davke.
Zdaj po preizkušenem pravičniškem scenariju že potekajo prizadevanja policije in politikov, v tem primeru so se izkazali kot čvrsti zavezniki, da bi ločili dobre upornike od slabih. To pa so vsi tisti, ki so vzdignili roko in zalučali karkoli že proti zidu, ograji, v službeni avto ali celo v oklepljenega policista. Ne v nemočne slučajne sprehajalce, ne v neoborožene ljudi. Na takšne niso planili uporniki ampak policija, ko je v nekem trenutku neselektivno udarila nazaj. Poročila so nasprotna, a so na voljo številni ločeni opisi očividcev in udeležencev izbruhov nasilja na obeh straneh, ki so na splet prihajala cel dan. Ppolicija je nasilje uporabila proti ljudem, ko je bila oblast napadena simbolno, ne dejansko. Udarila je v trenutku, ko ni imela nobenega realnega razloga braniti varnost ljudi, gotovo pa vso pravico, da kot represivni organ sprosti moč in se izživi v svoji fizični premoči takoj, ko ljudje popljuvajo svojo lastno izvoljeno oblast, ki se jim je izneverila. A čigava je potem ta policija?
Dan potem je mogoče iz poročila policije, objavljenega v medijih prebrati, da je seveda, kako da ne, demokratično izražanje volje ljudi najbolj sveta in nedotakljiva pravica in nihče pod milim nebom nima niti namanj proti tem. Ljudje lahko mirno in regularno protestirajo kolikor jih je volja in veselje (saj tako ne bodo spremenili ničesar). Ampak pri tem je treba razumeti, pravi policija, da je nasilje prepovedano in to je skrajna točka, na kateri se demokracija preneha. To je seveda povsem res v vsaki najbolj normalni policijski državi. In prišli smo tako daleč, da danes v Sloveniji policija razlaga meje demokracije.
Kot takrat, ko je nekdo pred časom javno oznanil neko grdobijo javnih oseb; takrat mu je profesor varnostne fakultete poočital, da bi moral molčati in se pri policiji raje prijaviti kot špicelj. Po njem odgovorni državljan v taki situaciji naredi prav šele, ko preneha biti državljan.
Torej izkoristimo še čas, ki je zdi se ostal še na voljo, da spomnimo na družbeno pogodbo, kjer so bile dogovorjene meje med družbo in državo, med avtonomijo članov in represijo oblasti.
Upor proti oblasti je pravičen, če je izzvan z nelegitimno zlorabo instrumentov oblasti, zaradi česar se privilegirani člani lahko celotni družbi še naprej zajedavsko vsiljujejo. Nasilje ljudi, ki se upirajo nespoštljivi oblasti ni nikoli arbitrarno in brez pomena, ampak je odgovor šibkejšega na nasilje močnejšega. Nasproti represivne narave oblasti obstaja ius resistentiae, pravica do odpora zoper vse, kar ogroža primarnost posameznika in neformalne skupnosti glede na oblastno strukturo države. Ta vrsta militantnosti ima pozitivno motivacijo obrambe izvirnih vrednot skupnosti pred zajedavsko oblastjo.
Protioblastna militantnost ulice ne narekuje nekontroliranih izbruhov nasilja. Po oktobrski revoluciji je italijanski anarhokomunist Errico Malatesta (1853–1932) zapisal, da, »če so vislice na glavnem trgu pogoj zmage, potem bi raje, da revolucija ne uspe«. V nasilju nad premaganimi in v žrtvovanju nedolžnih za visoke cilje družbe ni nič družbeno radikalnega in ničesar, kar bi lahko prispevalo k proti oblastnim ciljem. Gibanja, ki nasprotujejo oblasti se vseskozi dosledno odvračajo od nasilja, ki ni izzvano z uresničevanjem proti oblastnih ciljev, na primer od verskega nasilja, fundamentalizma, rasizma, seksizma in organiziranega kriminala.
Kadar pa se ljudje od oblasti čutijo prevarane, izigrane in ponižane, tedaj je upor proti predstavnikom te oblasti legitimen in nas samo vrača na začetek, da oblastnike spomimo, kakšne naloge smo jim odmerili, in da jim predvsem nismo nikoli podarili svojih življenj in svobode. Ne smemo dopustiti, da si bo policija vzela pravico tepsti vse po vrsti zato, ker je nekdo vrgel jajce v pročelje občinske stavbe. V Ljubljani so metali kocke v Parlament, pa policija kljub temu ni ustvarila izrednih razmer. Kadar se ljudstvo upira oblasti, mora policija stati ob strani, saj ni organ varovanja vsakokratne oblasti ampak javnega reda.
Bojan Radej, napisano za Večer, Pogledi
Oznake: slo