SDE je civilna platforma neodvisnih strokovnjakov in strokovnjakinj s širokim profilom za doseganje sinergijskih ucinkov vrednotenja za trajnostni napredek skupnosti.
V viharnih vstajniških časih je za protagoniste po naravi stvari najtežje ohraniti trezno glavo. Zato je to verjetno usodnega pomena. Prevratne ideje je treba nekako zasidrati v obstoječih razmerah, ki so jih porodile in jih hranijo. To je edini način, na katerega se bo družbena preobrazba lahko še naprej odvijala spontano.
Konkretno gre za to, kako široko razviti zahteve, da bodo še ostale v okviru teženj zgodovinskega trenutka, ne pa veliko dlje, kjer so možne masovne stranske žrtve. S tem bi bila vstaja takoj ugrabljena, ker bi dosegla zgolj zamenjavo načina na katerega je večina podvržena ideologiji manjšine. Tako se je dogajalo v večini 20. stoletja, ko so partije ugrabljale socialistične revolucije.
Nevarnosti za vstajništvo, da z delovanjem ne doseže svojih temeljnih zahtev niso zanemarljive. Če se upeha prehitro, bo pahnjeno spet na začetek. Če pa se zaganja predaleč, bo povzročilo nepotrebne žrtve in takoj spodjedlo podporo, ki jo zdaj uživa. Vsako možnost spontanega razvoja, ki naj zajadra na valu vstajniškega duha, je tako najprej treba dobro pripraviti in s tem predvsem zagotoviti, da ga protagonisti najprej sami ne onemogočijo.
Takšne presoje zahtevajo miselno distanco do vstajniškega procesa, a le, da ga uzremo bolje. Vstajniške zahteve ne težijo le k zamenjavi političnih elit ampak je to sredstvo do oprijemljivejših dosežkov. Z elitami je treba zamenjati tudi politično filozofijo in z njo vred predvsem odpraviti prevladujoči način presoje temeljnih družbenih nasprotij, ki je zdaj prikrojen njihovim potrebam. S stališča oblasti so nesoglasja razvidna le kot sovražna, vstajniki pa se zavzemajo za pluralno kultiviranje družbe, ki jo povezujejo ravno nasprotja.
Družbe so se davno tega organizirale v sodobne države kot sisteme z močnimi vertikalnimi strukturami oblasti ravno za to, da bi lahko bolje obvladale grožnje za svoj obstoj, povezane z nerešenimi nasprotji, tako notranjimi kot zunanjimi. Zunanje grožnje obstoju držav so vse manjše zaradi zagotovil instrumentov mednarodnega prava. Kaj pa obvladovanje notranjih nasprotij kot razlog za obstoj oblasti?
Tisti, ki sledijo glavnem toku ustaljenega razmišljanja elit, se še naprej oklepajo ideje, da je pogoj povezane skupnosti neka skupna ideja, okoli katere se združijo vsi njeni člani (se pravi ‘ulica’, v besednjaku elit) kljub resnim medsebojnim razlikam. Oblast potem v imenu višjih ciljev mnoga nasprotja bodisi prezre, ko jih prepusti samourejanju (na trgu ali z instrumenti prava) ali jih zatre kot upravičeno žrtev povezovanja skupnosti. V vsakem primeru je povezanost dosežena z ločevanjem družbenih nasprotij od strukture oblasti in še na račun nižje avtonomije članov, ki ne morejo več uveljaviti za družbo konstruktivnih zavzemanj.
Tako mnoga družbena nasprotja postanejo kronična samo zato, ker so ujeta v nek konkreten način, na katerega se je vzpostavila oblast. Družba (ulica) pa ni nasprotnik oblasti kot oblasti, saj njene strukture potrebuje, da se z njihovo pomočjo vzpne iz svoje lokalnosti, da izrazi svoje kolektivne aspiracije, na primer do tega, kako naj bo družba urejena kot celota in kam usmerjena. Vendar pa oblast, ki nasprotja obvladuje šele z omejitvijo možnih načinov razreševanja, družbi odvzame njeno avtonomijo in jo kolonizira. Posledica je protisistemsko nasprotje med oblastjo in družbo. Nanj se danes odziva vstajniški proces.
A to je manj kot začetek, je šele predpriprava, ki družbo osvobaja kolonializma elit. Je šele temelj spremembe načina obravnave nasprotij in s tem družbenih odnosov. Ko bo vstaja dozorela, bo dosegla ne le, da se elite ne bodo več (grobo) vmešavale v notranje zadeve državljanov (ulice), ampak bodo sproti razvile tudi alternative za storitve države in vzporedno vstajniško strukturo usmerjenega sodelovanja.
Njeni fragmenti danes v večini že obstajajo, vendar so še slabo povezani. Med najbolj nazornimi je primer medijev, kjer so proizvodi neformalne družbe (ulice) že v veliki meri postali ustrezen nadomestek za klasične medije. Drugi uspešni primeri so varstvo okolja, ekološka pridelava hrane, socialna ekonomija, inovacije, ki razvijajo alternative zrušenem modelu države blaginje. Ko se bodo proizvajalci avtonomnih družbenih alternativ bolje povezali, bodo oblikovali od oblasti ločeno strukturo, ki jo bo na vse več področjih družbenega življenja neposredno izzivala in nadomestila.
Radikalni dosežki so možni šele, ko bo sedanje protisistemsko nasprotje med družbo in oblastjo preobrnjeno v sistemsko nasprotje med strukturami oblasti in strukturami avtonomnih alternativ. Šele takrat bo nasprotje med družbo in oblastjo lahko zaživelo v izvirni obliki kot to, kar v bistvu je, sovražno razmerje, a ne med ulico in oblastnimi strukturami neposredno ampak med strukturo oblasti in strukturo ulice. Ena je elitistična, druga avtonomna in to nasprotje bo obstajalo, dokler bodo svobodni ljudje nad sabo potrebovali oblast, da ureja njihova medsebojna nasprotja.
Soobstoj nasprotnih struktur je ključen: članom družbe omogoča izbiro med njima in naselitev v tisti, ki je zanje boljša glede na to, kaj jim omogoča. Struktura, ki bo stanovalce izgubljala, se bo morala zaradi grožnje sesutja spremeniti sama; v tej meri takoj odpade tudi potreba po vstopanju ulice v strukturne konfrontacije z elitami (kar se odvija danes). Prava protisistemska strategija boja ni strategija pritiska na elite ampak strategija podpritiska, ki ga prinaša izseljevanje ljudi iz nefunkcionalne sistemske strukture.
Šele ko bodo protisistemska nasprotja pretvorjena v sistemska nasprotja, bo lahko nestrukturirana družba (ulica) osvobojena jarma svojih elit. A to ne razreši družbenih nasprotij, povzroči samo, da niso več sovražna ampak se pokažejo v odnosih, ki so zanjo izvirni. Gre za interesna nasprotja med družbenimi skupinami glede tega kaj je skupno dobro in kako ga doseči. Marksizem to vrsto nasprotij obravnava kot razredni boj. Ti razkoli ne bodo nikoli preseženi, zato zdaj ne gre za vračanje v preteklost ampak k bistvu stvari, ki je bilo doslej ideološko prikrito. Velika razlika je, če so temeljna nesoglasja obravnavana sovražno kot pri Marxu ali pa imajo interesne skupine priznano upravičenje prizadevati si za različne poti k skupnem dobrem, če le dokažejo svoje celostne družbene prispevke.
Kar se zdi za vstajnike perspektivno najbolj pomembno, je doseči razrešitev binarnega protisistemskega nasprotja družbe 19. stoletja in njegovo pluralno prevedbo na eni strani v sistemska nasprotja in na drugi v interesna nasprotja 21. stoletja. Pluralni boj med strukturami elit in ulice ne bo več razdiralen, ker bodo strukture disciplinirane od zunaj s tokovi mobilnosti svojih prebivalcev. Obenem razredni boj ne bo več boj do konca za prevlado neke vizije družbe, ampak le boj med raznorodnimi vizijami skupnega dobra. Tako nova družba, ki jo na preobrazbi opredelitve notranjih nasprotij gradi vstaja, ne bo povezana z uveljavljanjem kakšnih enovitih izhodišč ampak le tako, da se bo v kompleksni mreži svojih temeljnih nasprotij prepoznala in uveljavila kot pluralna.
Bojan Radej, Slovensko društvo evalvatorjev, marec 2013
