SDE je civilna platforma neodvisnih strokovnjakov in strokovnjakinj s širokim profilom za doseganje sinergijskih ucinkov vrednotenja za trajnostni napredek skupnosti.
Sprejem proračuna strukturnih skladov EU za naslednjih sedem let označuje začetek novega razvojnega ciklusa. To je za Slovenijo pomemben trenutek, v katerem pričakujemo prelomne odločitve. Te morajo ne samo določiti način izhod iz krize ampak docela prelomiti s starimi praksami, zaradi katerih je preteklo desetletje, ki vključuje tudi uresničitev »stoletnega evropskega sna«, v razvojnem pogledu za Slovenijo nedvomno izgubljeno.
V prihodnjem sedemletju si kar ne moremo obetati izboljšanja, saj se na pot podajamo s preslabih izhodišč. Primerjava strategije razvoja države iz leta 2005, ki se ji veljavnost izteka in strategije za naslednje razvojno obdobje pokaže veliko luknjo. Nikjer ni vizije strateškega preboja. Prioriteta je še vedno ista – zagotavljanje gospodarske rasti, četudi je z analizami potrjeno dolgoročno znižanje njenega potenciala v Sloveniji in v EU. Razvojna strategija države tako še naprej stavi na najljubšega konja, čeprav je ves šepav in bolan.
Vlada seveda pravi, da se je znašla v krempljih krize in so njene roke zvezane. Res pa je le to, da je pregloboko zašla v slepo ulico stare miselnosti in razvojnega modela, ki ne daje več odgovorov na nove izzive. Potreben je miselni preskok, ki bi ga lahko opisali tudi kot premik iz vertikalnega v horizontalni način razmišljanja o razvoju. To že vsaj dvajset let trobijo politiki ampak od tega ni haska, ker so se stvari lotevali od zgoraj navzdol – lep primer je čudovita, vendar neoperativna ideja trajnostnega razvoja, da ekonomskih, socialnih in ekoloških razvojnih potreb ni več dovolj(eno) obravnavati kot da bi bile vertikalno vzporedne, ampak horizontalno. To je v presekih med njimi zaradi prekrivanj, kakor pri socialni ekonomiji, eko-gospodarstvu ali z ekosocialnimi dejavnostmi. Pri operacionalizaciji se je zapletlo, saj pravzaprav nihče ni vedel kako vrednotiti in uravnavati razmerja, ko so tako raznorodna.
Primer vključevanja horizontalnih vsebin v razvojno problematiko je kriterij enakosti spolov, že omenjeni ne-vemo-kaj-naj-z-njim trajnostni razvoj, inovacije ali kohezija in še drugi. Horizontalne vsebine je treba promovirati v vseh javno financiranih projektih, ne glede na to kaj je konkretno njihov ključni cilj. Imamo torej vertikalno zahtevo gospodarske rasti in obenem horizontalno zahtevo, recimo uveljavljanja napredka pri enakosti spolov. Kako to dvoje sestaviti v projektih, ki konkurirajo za javna sredstva? Za vertikalne vsebine ni težav, saj je k njim naravnana vsa pozornost uradnih služb, prikladno urejenih po istih sektorskih, vertikalnih razmejitvah. Kako uresničevati horizontalne vsebine ni tako jasno.
Večinoma so rešitve naivne. Horizontalnim vsebinam so pripisani kazalniki, ki se morajo z uresničevanjem projektov izboljševati vsaj tako dobro, kot kazalniki primarnih projektnih ciljev. Lepo, vendar nezadostno. Tako je horizontalna vsebina obravnavana enako kot ostale vsebine, torej vertikalno in nasprotno svojemu smislu. Pristop mora biti drugačen. Na primer: promotivni ukrepi za zdravo prehrano otrok v šolah so sami zase tako skromni, da ne bi dosegli ničesar vertikalno, če ne bi k prizadevanjem pritegnili lokalnih pridelovalcev hrane, ekologov, šol in vrste drugih institucij (horizontalno), ki sicer večinoma skrbijo za povsem druge stvari. Ali drug primer: horizontalno logiko bi spodbujali, če bi določili, da morajo projekti, ki kandidirajo za javna sredstva zagotoviti ne samo čim boljše rezultate pri tem, čemur so prvenstveno namenjeni ampak ugodno vplivati na čim več kriterijih uspešnosti, ki jih zasledujejo drugi, neposredno nepovezani javni razpisi. Tako uvajanje horizontalne logike v razvojno razmišljanje zahteva poleg tega, kar vsakogar zanima zaradi njegovih primarnih interesov upoštevati tudi čim več tega, kar zanima druge, četudi je za mnoge to postranskega pomena. To je namreč pot, ki omogoča zaradi izrabe silnic sinergije in tako kljub skromnim izhodiščem, premikati gore in uresničevati vizionarske razvojne preboje. To pa je ravno tisto, kar v tem razvojnem trenutku v Sloveniji najbolj potrebujemo in pogrešamo.
