Prednovoletno uglašen zapis, ki bo objavljen v Veceru, rubrika “Pogledi”

Zadnjih tristo let je pomanjkanje vodilno nacelo ekonomske misli in je povezano s tem, da živimo v svetu omejenih možnosti in neomejenih potreb. Kljub temu nekateri svetovno pomembni ekonomisti, kot oce makroekonomije Keynes, ki je deloval v prvi polovici dvajsetega stoletja, trdijo, da bi lahko obcutek ekonomskega pomanjkanja odpravili v nic vec kot sto letih umnega gospodarjenja. Dosegli bi stanje, ko bi lahko vsakemu državljanu in državljanki zagotovili reden in brezpogojen državljanski dohodek, ne iz njegovega dela in produktivnih prizadevanj ampak zgolj kot izplacilo upravicenega deleža državljanom kot lastnikov nacionalnih bogastev in kot tvorcev vsakega naroda in družbe.

Z idejo splošnega ekonomskega pomanjkanja torej utegne biti nekaj hudo narobe. Ce do cloveške srece vodi samo strma steza pomanjkanja in odrekanj kot zatrjujejo ekonomisti, potem bo ljudem pravzaprav enkrat v nedoloceni prihodnosti tem boljše, cim slabše jim je dotlej. A ce se vsaj malo ozremo naokoli, ne vidimo le velikega pomanjkanja ampak tudi nemalo razuzdanega obilja. Znani svetovni inštitut ki pripravlja neformalna letna porocila o stanju svetovnega okolja ocenjuje, da je od izcrpanih naravnih bogastev tri cetrtine neobnovljivih, kljub temu jih kar 80% na koncu nekoristno obleži kot embalaža, ostanek ali odpadek. Takšna potratnost uporabe naravnih materialov precej bolj kot na pomanjkanje kaže, da nekaterim planet nima materialnih meja. Tudi sedanja gospodarska kriza ni posledica kakšnih materialnih, resnicnih ali izsiljenih pomanjkanj kot je bila na primer naftna kriza, prav nasprotno, je posledica velikega neravnovesja, ki ga ustvarja presežno svetovno varcevanje, ki nima vec na voljo dovolj naložbenih možnosti, ki prinašajo velike zaslužke. Svet kot celota ni reven. Preplavljen je z ogromnimi presežki varcevanja – okoli deset milijonov ljudi na celem svetu poseduje za 40 tisoc milijard dolarjev prostih sredstev, ki išcejo poti v naložbe (manj kot desetinko odstotka tega zneska letno bi zadošcalo za svetovno izkoreninjenje umiranja od lakote). Kakšno pomanjkanje je sploh mogoce v casu, ki ga oznacujemo kot informacijski, v katerem so informacije po obsegu postale neobvladljive? V družbi znanja niso vec najpomembnejše materialne omejitve ampak obilje znanja in ustvarjalnosti. Obilje postavljata gospodarjenju povsem drugacne izzive kot ekonomistom ljuba miselnost materialnega pomanjkanja.

Res je, da bo naš kolektivni obcutek pomanjkanja tem vecji, cim bolj smo energetsko in snovno odvisni. Torej doktrina pomanjkanja gotovo ni nujna posledica materialne omejenosti sveta ampak prej prevladujocega pogleda na svet z omejenimi možnostim in nacina življenja v njem. Pri ustvarjanju našega obcutka pomanjkanja je pogosto posredi tudi nacrtno prizadevanje tistih, ki jim to pride prav. V enem zadnjih energetskih porocil evropske unije je zapisano mnenje, da k obcutku pomanjkanja energije v veliki meri prispeva »energetska oligarhija« sama, prav ta izraz je uporabljen, ki skuša svojo monopolno moc, da nas preskrbujejo z nujno potrebno energijo pretvoriti v višje dobicke.

Bolj kot kaj drugega pa k obcutku pomanjkanja prispeva sam ekonomski red in sicer najbolj s svojo denarno ureditvijo. Na celem svetu je nedvomno dovolj hrane, da bi nahranili vsakogar in dovolj delovnih priložnosti za zaposlitev vseh, ni pa dovolj denarja, da bi za to placali, meni Bernard Lietaer, mednarodni centralni bancnik, ki je pomagal pri snovanju evra, danes pa se ukvarja s proucevanjem in popularizacijo »dopolnilnih denarnih sistemov«, ki naj bi deloma iz naših življenj izrinil uradni denar. Denar izdajajo centralne banke za obresti in s tem nadzirajo pomanjkanje denarja in tukaj je jedro ekonomskega pomanjkanja, pravi. Skrivnost te formule je v obrestih. Ce do »svežega denarja« lahko prideš le prek posojila, na katero se zaracuna obresti, od kje potem pride denar, s katerim se placajo obresti na posojila, saj tega denarja banka ne natisne? Lietaer razloži kruto resnico, da je treba denar za odplacilo obresti vzeti tistim, ki so v konkurencnem boju neuspešni in propadejo, njihov dohodek in premoženje pa se porazdeli med zmagovalce. Da bi lahko odplacevali dolgove, morajo nekateri izgubiti. In ker je dolgov že bistveno vec kot denarja v obtoku je postal boj za obresti vse ostrejši in seže vse dlje. Boj se ne tice le zadolženih, saj stroški obresti v cenah blaga široke potrošnje dosegajo od 30-50 odstotkov in jih placujemo vsi, tudi ce sami nimamo na grbi svojih posojil. Vecina prebivalstva z velikim delom svojih dohodkov torej preprosto zgolj placuje nanje prevaljene stroške obresti. Zato dosedanji nacin materialnega napredka ne bo nikoli mogel ustvariti materialnega obilja za vse, ker njegove sadove za vecino ljudi sproti požirajo obresti. Tako umetno ustvarjeno pomanjkanje nima prav nic opraviti z globalnim pomanjkanjem surovin. Planetarne omejitve same po sebi ne opravicujejo ekonomskih predpostavk, da mora vsaka stvar, ki je kaj vredna, imeti svojo ceno, pa naj si bo to tudi znanje ali kulturne in javne dobrine.

Pomanjkanje ni bila vodilna misel v nobeni ekonomski ureditvi pred 18. stoletjem, ceprav so bile vse prejšnje družbe bistveno revnejše in v primerjavi z današnjim redom mocno prikrajšane celo v osnovnih stvareh. Nasprotno, vse ekonomije dotlej so imele ekonomske skrbi predvsem s tem, da so prerazporedile ekonomske presežke. V kameni dobi, pravijo antropologi, so imeli ekonomijo darov, z njimi so se obdarovala sosednja plemena, da so s tem ohranjala mir. Za tiste pradavne case je tudi potrjeno z raziskavami, da so vsi v plemenu bili deležni približno enake blaginje, tudi ce k njej niso hoteli ali mogli veliko prispevati. V stari Grciji so bogataši kar tekmovali med sabo, kdo bo od svojih zaslužkov placal vec javnih pridobitev, športnih iger, gledališca. Tudi v srednjem veku sta umetnost in arhitektura cvetela ravno na racun mecenstva.

V tem pogledu je posebej zanimivo sporocilo knjige Mosesa Finleya, enega najpomembnejših sodobnih zgodovinarjev stare Grcije, ki je prevedena tudi v Slovenšcino (“Anticna ekonomija”, Studia Humanitatis, 1987, prevedel Jože Vogrinc), ki je med drugim raziskal tudi porajanje tega, kar danes imenujemo podjetništvo. Ugotovil je nekaj zelo zanimivega, kar je zgovorno samo zase. Podjetniki so v stari Grciji postali predvsem ljudje, ki so jih njihovi gospodarji osvobodili suženjstva. V tistih casih osebna svoboda ni pomenila veliko, ce ni bila povezana z lastništvom zemlje, ki je podeljevalo mešcansko pravico, nekako primerljivo z današnjim “stalnim prebivališcem”, saj je so bili sužnji vecinoma iz drugih, oddaljenih dežel kamor se mnogi niso mogli vrniti, zato so bili obsojeni na to, da so bili povsod, kamor so prišli, tujci. Tako jim ni preostalo drugega, kot da se selijo med grškimi mesti kot trgovci, dokler niso zaslužili dovolj, da so lahko nekje z nakupom zemlje koncno pretvorili svojo osebno svobodo v resnicnost.

Sodobni propagandisti prostega trga, s politiki in birokracijo vred, danes pravzaprav skušajo ljudem s predpostavko ekonomskega pomanjkanja dopovedati ravno isto, da si lahko s podjetništvom prislužijo materialne pogoje, da bodo lahko v resnicnosti uveljavili svojo sicer formalno neoporecno svobodo. Glavna težava in razlog pogoste neuspešnosti njihovega prepricevanja, je danes povezana z dejstvom, da se veliko in vse vec ljudi, tudi tistih, ki niso ravno bogati, preprosto ne pocuti, ne vidi samih sebe kot samo formalno osvobojene sužnje. Nasprotno, mnogi se danes pocutijo svobodne ne glede na svoj materialni status, so pac materialno zadovoljni z manj, da imajo lahko drugega vec. V tej luci je prizadevanje liberalcev vseh barv nadvse ironicno saj se tako ravno ljudje z miselnostjo osvobojenih sužnjev najbolj oklepajo svoje formalne svobodne na trgu.

Kakorkoli že, obilje in pomanjkanje sta dve možni ekonomski viziji sveta, meja med njima pa ni odvisna od materialnega pomanjkanja ampak zlasti od »pogleda na svet«, od tega, kako svoje ekonomske zadeve razumemo in kako v svojem prakticnem življenju nanje odgovarjamo. Izbira med miselnostjo pomanjkanja in obilja je torej možna, saj ne gre samo za to kakšen je svet ampak predvsem za to, kako ga hocemo živeti kot posamezniki in kot skupnost. (Bojan Radej)

 

Oznake: