In tocno to se zgodi, ko zaupanje v »sistem« postane samoumevno, tako kot je postalo v potrošniški družbi in državi blaginje, dveh najvelicastnejših ruševinah našega casa! Iz kolosalnega borznega poloma se bo treba veliko nauciti.
Mešetarji odličnosti 1
V zacetku tega desetletja je bil v kuhinji visokih mednarodnih financ razvit borzni recept s kombinacijo izjemno strupenih sestavin, ki jih je privlacne naredil šele šcepec zelo mocnih, avtoritarnih zagotovil najbolj pristojnih, da je zvarek odlicen in vreden svoje cene. Tako so financniki šele lahko logiko dolga obrnili na glavo in iz njega naredili vrednostne papirje kot kapital, ki naj bi mu bilo usojeno, da postane sam sebe poganjajoci stroj, perpetum mobile svetovnega gospodarstva. Fizika tukaj ne pomaga, carobni dodatek, ki unici vse strupe, je prevec cudna snov. Nekaj casa jo barmani javnega mnenja lahko klešejo kot led, dokler ne gredo s svojo silo predalec, ko trdna gmota nenadoma izpari kot para. Ta cudna snov je seveda zaupanje.
Kadar med ljudmi ni vec niti osnovnega zaupanja med njimi ne bo cvetela trgovina. Ce ni trgovine oziroma potrošnje, potem v našem neo-merkantilnem svetu ni gospodarske rasti. Takrat vlade niso vec stabilne. Nastopi obdobje nestabilnosti, ki porodi sistemske spremembe, ki spet za nekaj casa vzpostavijo okvire zaupanja med vladanimi in vlado (in med vladami).
Na racunu koristi, ne na zaupanju temeljeca prosto-tržna vizija globalizacije in »divjega kapitalizma«, v podalpski deželi tako še vedno ni dobro zacvetela v ljudskem razmišljanju, ceprav pa se je nedvomno globoko ukoreninila v pravni ureditvi in posledicno v socialni polarizaciji. Tako imamo zdaj po osamosvojitvi paradoksalne razmere. Živimo v ekonomski ureditvi, ki je zaradi njene zdivjanosti ne podpira prakticno nobena vecja družbena skupina, prejšnji družbeni red je kljub njegovi zavrtosti podpirala vsaj ena.
Nenavadno in tem bolj zgovorno je, da je za globalno nestabilnost in izgubo zaupanja v mehanizme prostega trga kriva ravno tista tržna inštitucija, ki živi v okolju, ki je najbolj podobno izvirnim idealom popolnoma svobodnega trga – financne borze. Na borzi tako rekoc nepregledna množica trgovcev v realnem casu trguje s tako rekoc nepregledno množico vrednostnih papirjev vecinoma v zelo majhnih zneskih glede na skupno velikost prometa. To zagotavlja delovanje »skrite roke trga« – torej tržnih razmer, ko nihce od sodelujocih zaradi omejitev znanja, informacij in casa ni zmožen predvideti ali manipulirati rezultatov mnogih neodvisnih delovanj. V takih sistemih kot je borza se globalni red oziroma ravnovesje cen lahko šele vzpostavi spontano iz mnogih lokalnih interakcij oz. nakupov in prodaj vrednostnih papirjev.
Cene so na eni strani medij za izražanje volje kupcev in prodajalcev in na drugi strani rezultat njihovih skupnih odlocitev, ko se nanje vsak na svoj nacin adaptirajo, v gibanju usmerjene množice te signale povratno stalno sami tudi spreminjajo. Ceprav je velika vecina tržnih igralcev v vseh pogledih nepovezana, so njihove odlocitve o nakupih in prodajah povezane prek cen, kot kolektivne vednosti, na spreminjanje katerih se vsi odzivajo enako kot racionalni posamezniki, ki hocejo sebi najboljše. Tržno ravnovesje se oblikuje spontano – je posledica urejanja neodvisnih ravnanj posameznikov, ne globalnega nacrta.
Ce se tržni red oblikuje spontano kot zatrjuje uradna ekonomijšcina, potem je njegova urejenost nekaj glede cesar smo lahko povsem brez skrbi. Pravzaprav celo moramo biti, ker ti spontani procesi zaradi carovnije skrite roke sami sebe razumejo bistveno bolje kot kdaj koli, kdor koli posamicno lahko razume in zavestno usmerja njih. Vse lepo in prav ampak zakaj je potem tukaj vse narobe in to ravno zacenši s financnimi borzami?
Kljucna beseda je spet zaupanje. Zlasti ko gre za financne trge, kjer nihanje cen sproži že lahen vetrc govoric in ugibanj. Tako je pravo razdejanje in šok povzrocilo odkritje, da je neka velika banka svojim klientom že po izbruhu krize kot prvovrstne prodajala vrednostne papirje, kljub temu, da je vedela, da bodo njihove cene zrušile in sama celo stavila na padec njihovih cen. Vendar pa financnega zloma ni sprožila kakšna posebej pretkana poslovna prevara prodajalcev papirjev ampak kakor se vse bolj razkriva tesno prepleten in neverjetno domišljen sistem zavajanja in manipulacije ne samo z borznimi igralci ampak z vladami in državnimi bancniki po svetu. Tukaj gre za poucene igralce, ki jih ni mogoce kar tako preslepiti. Kako je tako velika prevara sploh mogoca?
Kljucno vlogo pri vsem so odigrale agencije za ocenjevanje in vrednotenje financnih tveganj. Te so po zelo spornih postopkih ocenile, da so vrednostni papirji, ki so pokriti z na moc sumljivimi hipotekami zaradi slabe odplacilne sposobnosti njihovih imetnikov nic vec in nic manj kot najbolj zaupanja vredni papirji. Na primer, na celem svetu je samo nekaj deset podjetij, ki so po financni plati ocenjene tako odlicno glede tveganja poslovanja z njimi. Postopki ocenjevanja tveganja vrednostnih papirjev, ki so se glasili na hipotekarne dolgove, po doslej znanih ugotovitvah sicer niso bili nepravilni ampak izredno popaceni in ocitno pristranski z jasnim namenom prikazati tveganje pri poslovanju s temi papirji kot najnižje. To je kljucnega pomena, ker najbolj varni vrednostni papirji znižajo stroške za kupce in pritegnejo tudi najbolj konzervativne kupce, kot pokojninske in državne sklade. Države so kreditojemalke in tako tudi ocenjene, in ce jim agencije podelijo odlicni »rating« pomeni, da so sposobni vrniti sposojeno, zato posojila dobijo po pol in še nižjih obrestih. Skratka, sprva ne bi rekli vendar so ocenjevalci tveganj kljucni kuharji sedanje godlje.
Vsega skupaj gre samo za tri ocenjevalne agencije iz New Yorka, ki pa pokrijejo devet desetin trga, torej imajo monopol brez primere. Sicer so v privatni lasti vendar imajo hkrati status ustanov nacionalnega pomena. Že takoj cuden hibrid, ki je na eni strani ogrodje profitnega sistema borz in na drugi izvaja javne funkcije nepristranskega nadzora nad kreditno sposobnostjo podjetij, bank in držav, s cimer skrbi za stabilnost kot javno dobrino. A to je samo za zacetek, le toliko, da se dvignejo obrvi. Poslovni odnosi med ocenjevalnimi agencijami in izdajatelji vrednostnih papirjev so bili na moc nehigienicni, ce si mislimo, da gre vendarle za igro zaupanja. Razmere so bile približno takšne, kot da bi gledališce najelo novinarja, naj napiše kritiko premierne predstave, vendar bi ga placalo le, ce bi bila kritika na vso moc ugodna. Ocenjevalne agencije so bile namrec »vkljucene v igro« in so bile nagrajene za svoje napihnjene ocene financnih tveganj. Po izbruhu krize se je kar 93 od stotih vrednostnih papirjev, ki so bili ocenjeni z odlicno oceno tveganja, izkazalo kot popolnoma nicvrednih. In zdaj še sladkorcek. Ocenjevalne agencije po ameriški zakonodaji niso odgovorne za svoje prenapihnjene ocene, ki so po uradnih ocenah bank približno enake obsegu letnega svetovnega produkta. Agencije po teh predpisih ne izdajajo ocene, ki se »nanašajo na materialna dejstva« ampak izdajajo »mnenja«, ki temeljijo na pravici govora!
Preplet teh že samih po sebi izrecno pristranskih dejavnikov je nazadnje ustvaril zaprt in samega sebe varujoc krog, ki po izbruhu krize lahko cel svet izsiljuje z nadaljnjim manipuliranjem nestabilnosti financnih trgov. Najprej je šlo za izsiljene financne pomoci bankam, zdaj pa v EU obstajajo resni sumi, da so agencije za oceno tveganja zaradi »nepoštenih kritik« na njihov racun užaljene nacrtno sesule ocene tveganj za grške vrednostne papirje in pokazale, da so to pri nadaljevanju pritiskov pripravljene narediti tudi za portugalske, španske, irske in italijanske vrednostne papirje, z argumentom evidentne financne šibkosti teh držav. Glede na nedavno nenadoma uveljavljene zašcitne ukrepe v Nemciji z zacasno prepovejo nekaterih vrst financnih transakcij, ker je financno posebej izpostavljena v teh državah, je sklepati, da grožnje niso nujno iz trte izvite.
Še moralka te zgodbe: zdaj odlicnost ni vec nagrada za najboljše, postala je prisila za vsakogar. Vsi moramo postati odlicni in to po mednarodnih standardih. Ker ce nisi odlicen, moraš placati visoko ceno in moraš jemati nemocnim kot pogoj, da bi dobil pomoc od odlicnih. In ker morajo biti odlicne banke in podjetja je jasno, da morajo postati odlicne tudi vlade in birokracija. Naša vlada, to si lahko pogleda vsak na spletnih straneh ministrstva za javno upravo je nadvse odlicna. In potem, ko je že vse odlicno razen državljank in državljanov, ni druge, kot da naredijo odlicne še nas. Samo odlicni bodo, kot pravijo najbolj pristojni, izšli iz krize zmagovalci. In pomembna bo le naša odlicnost, osnovno zaupanje v družbenoekonomski red pa bo postalo povsem nemoderno in odvec.
Avtor: B. Radej. Seznam uporabljenih virov glej tukaj.
Clanek bo objavljen v casopisu Vecer, rubrika Pogledi, ki jo ureja Dragica Korade
Oznake: slo