Nazadnje je res prišla tiha pomlad. Pred skoraj šestdesetimi leti jo je napovedala ameriška naravovarstvenica Rachel Carson v knjigi z enakim naslovom, ki je postala navdih mnogih kasnejših prizadevanj za varstvo narave pred človekovo neodgovornostjo. Ta se je kazala v preziru do vseh stvari, ki so bile v napoto požrešni ideji brezmejne bogatitve v denarju. Le da se je naša tiha pomlad uresničila minila na pomenljivo obrnjen način. Kontaminirano okolje sodobnega sveta ni pregnalo ptičjega petja ampak smo pred virusom v splošni karanteni obnemeli ljudje.

Nevidni virus je za nekaj tednov prevzel vajeti v svoje roke, neusmiljeno pobral davek v človeških življenjih in sedanji generaciji mimogrede predal resno svarilo. Pravi, da so negativne stranske posledice vztrajne neodgovornosti še kako žive, prisotne povsod in se imajo glede na vse še kar dobro. Za našimi hrbti so začeli sklepati prevratna zavezništva, ki jih poslej kljub njihovi nevidnosti ne bo več mogoče prezreti.

Z nenadnim posegom nevidnega so se nam nekatere stvari v resnici le še bolje razjasnile. Kot o tem, kaj je v življenju resnično pomembno. Ne moremo spregledati Hegla, kako se je potuhnil za vogalom in ven moli negacijo negacije. Eno obliko premoči ni izigrala nasprotna moč ampak nemoč moči s prezirom prezira, z izključitvijo stroja za izključevanje vsega kar preveč odstopa od vodilne ideje o tem kaj je smiselno, normalno in pravilno. Nevidni virus je prekril zaslepljujoče luči političnega gledališča in s tem razkril tudi kaj tiči za odrom: okoljsko in druženo slep globalni ekonomizem s pohabljeno javno infrastrukturo in sistemi javnega upravljanja, ki ne zmorejo več zagotavljati vseh osnovnih javnih storitev vsem državljanom, ampak le še izbranim ogroženim. Te razmere so harmonično orkestrirane z nezmožnostjo prevelikega števila ključnih politikov, da se s kompleksnimi izzivi prvih desetletij 21. stoletja soočijo transformacijsko kot vizionarji pozitivnih sprememb, namesto da skušajo oživiti staro normalnost ali, kot se bojijo mnogi, celo obuditi nekatere njene dolgo pokojne prednike.

Ker vse predolgo nismo upoštevali nujnosti soostoja radikalnih razlik, nas je povsem nepripravljene še enkrat dohitela družbena stvarnost, ko nam je predočila posledice naše neodgovornosti. Dobe, v kateri so vodilne doktrine poskušale prezreti ali vsaj udomačiti kompleksnost v družbi, je zdaj naglo konec. Epidemija nam je nepovratno vsilila, da bomo o vsaki pomembni stvari poslej morali premisliti na več ravneh in med več nasprotujočimi domenami hkrati, torej kompleksno.

Ker epidemija zadeva kompleksno problematiko, odgovor nanjo ne bi smel biti enostaven, kaj šele uveljavljen počez za vse enako. Stroga karantena je bila v ključnem, a ozkem pogledu nedvomno zelo učinkovit ukrep, saj je takoj zaustavila nadaljnje prenašanje virusa iz že okužene populacije, preden so stvari postale neobvladljive za zdravstveni sektor. Karantena je bila torej nujna, ko je postalo jasno, da preventivni ukrepi niso uspeli, kot tudi da je spodletel  nadzor kritičnih žarišč okužb.

A karantena ni vprašljiva zato, ker je bila prisilna izbira v neobvladanih razmerah, ampak ker je bila večinoma tudi uveljavljena kot prisilno zdravilo po področjih ukrepanja za vse enako. S tem pa so ukrepi pogosto prezrli različne okoliščine, v katerih ljudje živijo. Pri mnogih je zato prišlo do prevelikega odmerka zdravila, medtem ko nekaterim najbolj ranljivim skupinam ni bila zagotovljena niti življenjsko nujna zaščita. Osupljivih 80% smrtnih žrtev po uradnem štetju v Sloveniji izvira iz manjšega števila domov starejših občanov, ki jih večinoma upravljajo javne ustanove. Zdravstvena zaščita za to skupino ranljivih bi verjetno lahko opazno obremenila zdravstveni sistem, vendar v ničemer potreben dodatni napor ne bi bil primerljiv z nepredstavljivimi gospodarskimi in družbenimi izgubami, ki smo jim sedaj vse bolj priča. Odločitve pristojnih oblasti in strok za prepuščanje nekaterih najbolj ranljivih njihovi usodi, medtem ko so sredstva in napore preusmerili v zaščito v glavnem zdravstveno manj ogrožene populacije, bodo verjetno šele s časovne razdalje lahko nepristransko ovrednotene.

Z neustrezno izbiro ukrepov in njihovim nesorazmernim odmerjanjem se je zdravilo za marsikoga spremenilo v strup. Raziskava kitajskega psihološkega društva je res ugotovila, da je po karanteni več kot 40% anketirancev izpričalo tesnobo, medtem ko je 20% pokazalo jasne simptome posttravmatske stresne motnje. Razpoložljive predhodne ocene za Italijo so menda še bolj zaskrbljujoče.

Karantena je v nekaterih družinah sprožila osebne tragedije za člane, ki živijo v čustveno nezdravih odnosih, zlasti izpostavljeni so bili invalidi, starejši in otroci. Na Kitajskem, kjer se je epidemija najrej umirila, so poročali, da se je nasilje v družini na območjih s splošno karanteno res skoraj podvojilo. Generalni sekretar OZN Antonio Guterres je sam pozval državne voditelje naj ne prezrejo “pandemije v senci”, ki jo povzroča “grozljiv val” družinskega nasilja nad ženskami. Tako se že iz še vedno razdrobljenih izvidov počasi oblikuje zavedanje, da so verjetno negativni stranski učinki karantene na družbo, družine in na posameznike znatni.

Zdravje je seveda osrednja vrednota v vseh kulturah. Medicina je med tistimi poklici, ki to najbolje vedo in si zanjo najbolj prizadevajo. Hipokratova prisega, ki je temelj sodobnih kodeksov medicinske etike določa obveznosti in poklicne odgovornosti zdravnikov tako do pacientov, kot do širše družbe. Prisega zahteva, da si zdravniki prizadevajo delati dobro tako, da ne delajo škode. Vsaka oseba je celostno bitje in jo je treba tako obravnavati posebej takrat, ko se zdravi.

Na skrb za zdravje lahko gledamo kot na kompleksen izziv, saj ga določa sodelovanje med neodvisnimi in včasih nasprotujočimi si, vendar celostnimi dejavniki. Čeprav so pogosto neravnovesni pa noben posamezni dejavnik ne bi smel prevladati. Na primer, določeno življenjsko nevarno zdravstveno stanje ni pomembnejše od neke druge primerljive zdravstvene grožnje ampak ju je treba obravnavati skupaj. Fizično zdravje načeloma ni pomembnejše od duševnega zdravja, niti od druženega zdravja, ki ga določata kohezivnost članov druže in med/generacijska pravičnost, saj so to ključni dejavniki dobrega življenja zdravega posameznika v zdravi skupnosti.

Kadar pa en poseben vidik zdravja vseeno prevlada v nacionalnem odzivu na epidemijo, situacija postane biopolitična, kot je pojasnil francoski filozof Michel Foucault. Prevlada široko odpira vrata za vsiljevanje političnih pogledov glede življenja ljudi in ideologije nad fizičnimi telesi. Biopolitični ukrepi se lahko sicer izkažejo pri reševanju številnih življenj v nujnih primerih, vendar zato celotno generacijo pahnejo v trpljenje, ker vse bolj izgublja nadzor nad svojim življenjem in to ravno v času, ko se krepijo grožnje.

Na koncu epidemije (njenega prvega vala?) se zdi, da so bila prizadevanja večine držav za zatrtje kompleksne situacije vsaj za en čas gladko poražena in že spet jih je premagala nevidna sila. Že četrtič zapored v tem še tako mladem stoletju. To bi nam moralo dati misliti, a zdi se, da je zdaj že prepozno. Tudi če posledice pandemije na koncu ne bodo sprožile  temeljite preureditve globalnega reda in korenite preureditve organiziranosti držav, ki jo že desetletja zahtevajo zgodovinsko spremenjene razmere, je vsekakor ključna za kristalizacijo novih pravil igre.

V tem trenutku je pomembno razumeti predvsem to, da virusa ni mogoče premagati. Ni ga mogoče bombardirati kot fanatičnih teroristov. Ne moremo ga poslati v zapor kot pohlepnih bankirjev. Tudi epidemije ni mogoče rešiti s pošiljanjem vojakov naj zaprejo državne meje z bodečo žico, kot proti migrantom iz daljnih obubožanih držav. Celo ko najdemo cepivo, bomo postali le manj ranljivi, koronavirus bo kljub temu še naprej prežal na naše slabosti, kot vsi njegovi bolj ali manj slavni predhodniki.

V koronski krizi je en vidik prezrtega pridobil ne le glas, ne samo volilno pravico, ampak tudi možnost, da vloži veto. Nevidno je treba zdaj sprejeti kot nepremagljivo oviro – ne za življenje samo, ampak za staro arogantno in prezirljivo izključevalno normalnost. Seveda je treba nujno najti cepivo. A nič manj ni pomembno naučiti se sobivati z virusom, na enak način, kot živimo z drugimi življenjsko nevarnimi naravnimi pojavi. To je s prilagoditvijo naše kulturne plati, s spremembo nekaterih okorelih vrednot, načina razmišljanja, načina delovanja in vedenja, ki uveljavlja veliko bolj medsebojno odgovorno sodelovanje in modrejšo organizacijo skupnostnega življenja, še najbolj nujno v mestih. Različnim zdravstvenim katastrofam so v človeški zgodovini pogosto sledila temeljita izboljšanja razmer, v katerih so ljudje živeli. S tem nevidno pomaga sedanji generaciji opaziti razvijajoče se znake prihodnjega bolj kompleksnega družbenega reda.

Bojan Radej, SDE

 

Oznake: