Podobo vlada na ogled postavi

Pred kratkim je ministrstvo za javno upravo pripravilo Resolucijo o normativni dejavnosti, ki doloca nacin priprave predpisov ali kot tudi recemo ‘politik’, ki zdaj že caka na obravnavo v Državnem zboru.

Stanje je takšno, da veljavni pravni red zaradi svoje nedodelanosti sam deluje proti možnostim pravne države. Izvajanje predpisov je danes težavno zaradi pravnih praznin, neusklajenosti in nespoštovanja hierarhije med njimi, meni ministrstvo za javno upravo. Po neuradnih ocenah financnega ministrstva s konca devetdesetih let so stroški ‘implementacijskega deficita’ v tranzicijski dekadi, izraženi v znesku odškodnin, ki jih naj bi jih morala država izplacati zaradi izgubljenih tožb, povezljivih z nedelovanjem pravne države, v celem obdobju dosegli okrog 12% bruto domacega proizvoda, kar je enako tretjini gospodarske rasti v istem obdobju.

Neposrednim škodam, ki jih povzroca slabo vladanje, je treba prišteti še posredne, najprej vecjo proracunsko luknjo. Sledi ji deficit demokracije, ki je ni brez jasnih pravil igre in nato še razvojni deficit, ker so zato nacionalna bogastva uporabljena bolj pristransko. To trditev podpira nedavno spoznanje o izjemno visoki obcutljivosti Slovenije na zunanje šoke, ki je posledica nezavarovanja javnih in nacionalnih interesov vsaj od vkljucitve v EU naprej. V slabem letu gospodarske krize smo prica dvakrat vecjemu letnem padcu BDP kot v treh letih od 1990 do 1993, torej v casu najhujše tranzicijske depresije, le da takrat z jasnim tranzicijskim poslanstvom. Kljub temu pa posebna revizija Racunskega sodišca leta 2007, ko je nazadnje ocenila pripravo politik, opaža, da naj bi po mnenju predlagateljev samo tretjina predpisov imela širše ucinke na družbo, okolje in gospodarstvo. Zato se je sodišce zacudeno vprašalo, cemu potem sploh služi vecina predpisov, ce naj ne bi imela vpliva na družbo.

Resolucija naj bi temu naredila konec enkrat za vselej. Z njo se vlada zavezuje k pripravi politik, ki bodo »dolocile pravila poštenega in pravicnega sožitja med ljudmi, ne da bi jim postavljale nepotrebne zahteve«. Sliši se obetavno, a kaj, ko izvedbeni del, ki doloca nacin uresnicevanja splošnih opredelitev, ne sledi njihovim usmeritvam, ker je prava kakofonija ponekod le prepisanih, drugod slabo prevedenih, nekriticno povzetih ter tu in tam celo nerazumljenih dolocb. Le en primer: »prizadevanja za nomotehnicno kakovost predpisov je hkrati skrb za pravno varnost, skrb za pravno varnost pa skrb za pravno državo«. Lepo in prav, le da napacna raba tega pojma, gre za grški ‘nomothetes‘ oz. nomotetiko kot sposobnost uveljavljanja zakonov, obeta prav nasprotno.

Resolucija o normativni dejavnosti torej ni pripravljena docela v skladu z resolucijo o normativni dejavnosti. Že njeni glavni cilji so doloceni drugace, kot predpisuje drugim (natancni, merljivi, dosegljivi). Njeni cilji po vecini niso taki, ampak so zamenjani z usmeritvami (krepitev pravne države), danostmi (delitev oblasti, varovanje clovekovih pravic), mehanizmi (presoje ucinkov predpisov). Le tu in tam se najde cilj v pravem pomenu besede, kot je tisti o zmanjšanju administrativnih bremen za cetrtino v treh letih.

Resolucija med drugim uvaja obveznost presoj vplivov predlogov politik na družbo. Namenjene naj bi bile iskanju najboljše izmed ponujenih alternativnih politik. To pomeni, da je za vlado priprava politik enaka stvar kot dolocanje trase avtoceste, pri katerem se izbere najboljša od ponujenih možnostmi. Po analogiji bo pri pripravi politik del javnosti še naprej izkljucen le zato, ker se ne ujema dobro z idealnimi koncepti vladnih politik.

Presoje alternativnih politik naj bi predlagateljem predpisov nadalje pomagale oblikovati politike z najnižjimi negativnimi ucinki na družbo. Toda vecina tistega, kar bi v javnih politikah morali obravnavati kot ‘negativni vpliv’, ni povezana z nedovoljenimi dejavnostmi, zato ni podlag za njihovo minimiziranje. ‘Negativni vplivi’ so posledica razlicnosti legitimnih interesov in pluralnih vrednot, ki se srecujejo v usklajevanjih skupnih vprašanj. Teh pa v demokraticni ureditvi ne smemo minimizirati, ampak jih je treba priznati in vkljuciti v procese odlocanja o vprašanjih skupnega pomena.

Takšna resolucija nam torej pripoveduje, da si vlada blagor državljanov in države še naprej predstavlja v usodni odvisnosti od njenih lastnih delovanj. Podaniki si ne moremo privošciti takega razkošja, da bi se v javni areni ocenjevali po lastnih merilih, ampak se moramo v družbenih vprašanjih ocenjevati le v ogledalu, ki nam ga pridržijo drugi. In prav to bi pri dokumentih, kot je omenjena resolucija, hoteli tudi od svoje vlade. (Radej Bojan, SDE)

Želiš komentirati? Potem skoci na razgledi.net