SDE je civilna platforma neodvisnih strokovnjakov in strokovnjakinj s širokim profilom za doseganje sinergijskih ucinkov vrednotenja za trajnostni napredek skupnosti.
Socialna ekonomija je bila še do izbruha krize pojem, ki mu je bilo tudi pri nas usojeno prav odročno in obrobno mesto v vodilnih razpravah o strateško pomembnih vprašanjih za prihodnji razvoj države. Prava ekonomija je ena sama in katera je to, se ve. Ekonomija brez pridevnikov! Njene zakonitosti so znane in dodajanje pridevnikov služi le zavajanju interesov večine in je plod »usodne domišljavosti« tistih na oblasti, ali vsaj koprnečih po tem, da se do nje prikopljejo, da bodo s svojim prosvetljenim vpogledom v to, kaj je dobro za vse, usmerjali tržne procese k nekim višjim ciljem.
O tem se strinjajo tako goreči zagovorniki doslednega uveljavljanja »čistega trga« kot goreči zagovorniki dogovornega modela države blaginje. Socialna ekonomije na kar se da nasprotnih bregovih družbene topografije poraja enako spontan odpor in odločno zavračanje. Nedavno je kolega z disciplinarno čistim pedigrejem sociologa nejevoljno zavrnil kot zahrbten poskus ekonomista, da mu z neko novo, bolj socialno čutečo ekonomijo na spodnji strani istega kovanca podtakne tudi pravico do ne-socialne ekonomije. Ekonomija mora biti integralna in če ni, lepljenje obližev privlačnih barv na smrtno rano družbe, ki jo predstavlja asocialna ekonomija ne pomaga nič.
To je vendar zanimivo že samo po sebi. Varuhi čistih, četudi nasprotnih konceptov urejanja družbe, po katerih je lahko vzemimo sociala le socialna in ekonomija le ekonomska, ne more pa biti ekonomija socialna ali sociala ekonomska, so soglasni o nepotrebnosti socialne ekonomije. Po svoje prav ganljivo: svojih bregov čisto ekonomske ali čisto socialne vizije družbe ne premostijo drugače kot le takrat, ko je treba zaviti vrat hibridni kategoriji kot je socialna ekonomija, ki ima to temeljno lastnost, da združuje lastnosti obeh. Ampak tukaj o tem le mimogrede.
Druga prav odvratna asociacija, ki poštenega državljana spreleti takoj, ko sliši za socialno ekonomijo je misel na to, da nekdo spet hoče priti do seska na vreči javnih financ in to celo z izgovorom pomoči revnim. Popoln načrt, jemanje na dveh koncih, ko na revnih služijo dobiček in za to prejemajo še subvencije. Prav v ta okvir sodi vik in krik, ki so ga pred kratkim zagnali tudi na straneh tega časopisa o nečistih namenih, ki se skrivajo za razcvetom projektov socialne ekonomije, ki smo mu priča v Pomurju (ki so bili, ko so se strasti pomirile ocenjene kot proizvod medijske histerizacije). Vsa ta čistunski žolč, ki se zliva po pobudah, ki so v zadnjih desetih letih porodile podlage za znaten napredek socialne ekonomije v Sloveniji je vendarle dokaj težko razumljiv, glede na stanje v katerem se nahaja slovenska družba v trenutku spoznanja, da je vsa njena odprtost zunanjemu svetu in njena tradicionalna mednardna »pridnost« za katero si prizadeva kot svoj strateški, življenjski cilj, obenem zanjo tudi velika grožnja, ki ima lahko hude škodljive posledice navznoter. Socialna ekonomija bi na primer v času krize lahko odigrala ključno vlogo blažilke njenih negativnih posledic s prevzemanjem novih brezposelnih v socialne programe, bodisi kot izvajalce ali kot prejemnike socialnih storitev.
Socialne od vseh drugih vrst ekonomije razločuje to, da se ne more odseliti iz okolja, v katerem posluje. V krizi se lahko mobilna gospodarska in človeška bogastva odselijo tja, kjer so zanje priložnosti boljše. Kapital socialne konomije so odnosi v skupnosti in lokalni pogoji delovanja. To je kapital posebne vrste, saj ga je s pravilno uporabo vse več, torej ravno obratno kot v običajni ekonomiji, ki temelji na porabi surovin, ki jih je z uporabo vse manj. Socialna ekonomija za svoje poslovanje res potrebuje javne subvencije, vendar pa se v tem nikakor ne razlikuje od klasiče ekonomije, ki uživa vrsto davčnih ugodnosti, državnih pomoči, poroštva za posojila in vsakršne odpustke. Še ena pomembna razlika je, da ima klasična ekonomija stranske učinke, ki so v veliki meri negativni in se prevaljujejo na celotno družbo, socialna ekonomija pa proizvaja obsežne pozitivne stranske učinke na skupnost s tem, ko aktivira nezaposlene lokalne potenciale za zadovoljevanje nezadovoljenih lokalnih potreb (torej ne povzroča tržnih nesorazmerij, prav nasprotno, širi prihodnje tržne možnosti komercializacije uspešnih socialnih projektov!). Stranke socialne ekonomije nikakor niso le reveži ampak v veliki meri zajema tudi storitve neogroženim skupinam prebivalstva, vzemimo pri varovanju otrok, izobraževanju, aktivnem preživljanju prostega časa, skupne uporabe avtomobilov ali projekte naročniškega kmetijstva.
V smer zoženega in v tem smislu popačenega razumevanja socialne ekonomije zgolj kot podjetniškega koncepta gredo tudi težnje slovenskega predloga zakona o socialnem podjetništvu, ki je že nekaj časa menda dobro zataknjen v drugem parlamentarnem branju. Kritiki predloga govorijo o njegovi preveliki zoženosti le na tržni del socialne ekonomije. Socialna ekonomija ne more biti marginalna le zato, ker se ukvarja s problemi, ki se običajni ekonomiji zdijo obrobnega pomena. Očitajo mu prenormiranost, slabo skladnost s potrebami socialne ekonomije kot jih izražajo nosilci socialnih projektov »na terenu«. Predlog uvaja preveč trga in preveč države hkrati! Predvsem pa je tako zožen, da zanemarja pomen avtonomije izvajalcev in uživalcev socialnih storitev v odnosu do trga in do države (subvencij) in s tem ohranja pasivnost prejemnikov storitev, kar pa je že ena osnovnih slabosti obstoječe klasične sociale, ki je ravno razlog za iskanje novih načinov preskrbe socialnih storitev.
Tako si različni obrazi socialno ekonomskega nesporazuma delijo to lastnost, da so čistunski in porojeni brez zadostnega stika z uspešnimi projekti. Zato je malo verjetno, da bo ohranjanje kateregakoli od njih lahko v prid uspešnosti projektov socialne ekonomije, razumljene odprto in široko.
Bojan Radej, Slovensko društvo evalvatrjev, december 2010, Večer/Pogledi, poslano v objavo