Že ne da bi se spuščal v vsebino programa ocenjujem, da je pripravljen nestrokovno, nekompetentno in ne more biti podlaga za nadaljnjo obravnavo. V slovenski javni upravi se strateški dokumenti pripravljajo že kot po tekočem traku, veščine priprave takih dokumentov so v osnovi osvojene in jih večina ministrstev brez večjih težav izpolnjuje – saj je s tem povezan velik del priliva evropskih sredstev. Od uradnikov bi morali pričakovati, da so s temi veščinami opremljeni, za kar so odgovorni njihovi predpostavljeni.

Ministrstvo za gospodarstvo na številnih področjih programira na dokaj visoki strokovni ravni, vendar pa o tem v strategiji turizma ni sledu. To, da ministrstvo ni uporabilo niti razpoložljivih internih virov za korektno pripravo dokumenta na najvišji, državni ravni ni dopustno in bi si zaslužilo širšo presojo, v katero naj bo vključena tudi ocena uspešnosti, upravičenosti in medsektorskih učinkov porabe proračunskih sredstev.

Strategija ni uvedena z analizo stanja. Stanje bi moralo biti prikazano tako, da bi osvetlilo zlasti probleme na področjih, ki so kasneje predlagana kot prednostna. Strategija ni pripravljena po standardni programski logiki, to je v sosledju trdno povezanih sestavin: definicija strateškega problema, določitev prednostnih ciljev, izpeljava aktivnosti, proučitev učinkov, logični okvir poteka s programsko logiko. SWOT analiza ni podana, da bi osvetlila povezavo med opredelitvijo strateških problemov in izbiro ciljev ter kazalnikov turističnega razvoja.

 

Strategija je kot koncept (s stališča vsebovane programske logike) zastavljena nekonsistentno: poudarja trajnostni koncept razvoja turizma na vseh področjih in nivojih. Trajnostni razvoj po opredelitvi WCED (1987) pomeni skladnost okoljskih, socialnih (družbenih) in gospodarskih vidikov turizma. Strategija pa o trajnostnem razvoju govori kot o sinergiji med dvigom konkurenčnosti, ugodnim poslovnim okoljem ter učinkovitim in inovativnim trženjem. Te tri prioritete so vse po vrsti naravnane v gospodarski vidik trajnosti, socialni in okoljski pa manjkata.

Tudi samo razumevanje vzročno-posledičnih razmerij gospodarskih vidikov razvoja turizma je obrnjeno glede na razlage, ki jih opredeljuje strategija razvoja Slovenije. Strategija turizma postavi konkurenčnost kot vzvod inovativnosti, kakovosti, uspešnosti…, namesto kot posledico. To sledi iz teoretskih spoznanj (Schumpeter), kjer so inovacije vir »kreativne destrukcije« sistema, se pravi njegovega transformativne in resilientne sposobnosti (tj. sposobnost za spremembe, vendar pa odporno na zunanje šoke) samo en vidik, ki se mu mora nek sistem prilagajati. Za turizem kot izrazito horizontalno, medsektorsko dejavnost ni mogoče, zlasti ne v trajnostni strategiji, postaviti v ospredje konkurenčnost ampak mora to biti skladnost sektorskih ukrepov (in učinkov). Ta skladnost ne more biti tako kot zdaj le nominalna in literarna ampak mora biti dokazana logično.

Strateški cilji so napisani nejasno, nezadostno – trikrat, najprej ob opredelitvi trajnostnega razvoja, nato »malo drugače« in nazadnje spet v okviru usmeritev za trajnosti razvoj. Med strateškimi opredelitvami in glavnimi kvantitativnimi cilji ni logične povezave: kako bo npr. rast prenočitev, prihodkov in prilivov prispevala h konkurenčnosti, kaj šele k trajnosti razvoja?

Kvantitativni cilji so postavljeni v nadrejen odnos s kvalitativnimi premiki, ki jim služijo, kar je v nasprotju z uvodno načelno strateško opredelitvijo.

Pri določitvi vsebine prve prioritete oz. Strateškega ukrepa za konkurenčni in trajnostni slovenski turizem (Spodbuditi dvig konkurenčnosti) ni govora niti o stroških, niti o učinkih, ki sta določljivki konkurenčnosti – razumevanje tega pojma, ki ima za pisce predloga ključen pomen, zelo verjetno ni pravilno.

Med tem, kar se imenujejo strateški ukrepi je več navedb, ki niso ukrepi ampak načelne opredelitve in mnenja (na primer »Slovenija mora postati prepoznavna«).

V dokumentu je veliko pavšalnih trditev, ki niso podprte z evidenco, niti niso logično smiselne. Na primer, iz tega, da bo turizem šele postal ena vodilnih panog izpeljuje sklep, da je turizem že danes spodbujevalec kakovosti življenja. »Turizem ima izrazito pozitiven vpliv na uravnotežen regionalni razvoj« – prej je obratno, zlasti v slovenskih vizijah turizma, da ima uravnotežen regionalni razvoj izrazito ugoden vpliv na turizem, ker mu zagotavlja multifunkcionalnost, lokalno diferenciranost, socialni kapital oz. »gostoljubnost«.

Dokument premalo pojasni razloge za razkorak med makroekonomskim pomenom turizma in mikroekonomskimi rezultati tistih, ki v turizmu delujejo. Manjka ocena, da Slovenija veliko več ima od turizma, kot vanj vlaga glede na veliko neizrabljene možnosti, ki se kaže v slabih ocenah na lestvicah dejavnikov turistične ponudbe (v primerjavi z uvrstitvijo na lestvicah prilivov od turizma). To ne pomeni, da je treba povečati proračun resorja za turizem, kot predlaga strategije (gl. Prvo prioriteto) ampak pomeni, da prednostno manjkajo ukrepi za boljšo izrabo endogenih dejavnikov slovenskega turizma v smeri od spodaj navzgor, kot tudi obratno, mehanizmi za prevajanje makroekonomskih sadov v mikro kontekst. Očitno se problem nahaja nekje na vmesni ravni, ki ne prevaja dobro makroekonomskih in mikroekonomskih izzivov turizma – srednja raven pa so ravno turistične institucije, začenši z državnimi. Strategija pa se ravno s tem vidikom svojih nalog izogiba.

Po strategiji je največja ovira »pri doseganju večje konkurenčnosti« na področju turizma je premalo sredstev za trženje in razvoj »slovenskega turizma«, se pravi za sredstva turističnega resorja.

Strategija v poglavju o ukrepih večinoma ne našteva ukrepov ampak le našteva potrebne naloge. Niti na področju, kjer ima nosilec strategije izrecne pristojnosti (na primer oblikovanje predpisov) in je nosilec zadolžitev (na primer koordinacija, priomocija, spletna orodja…) ne našteva konkretnih ukrepov, ki jih bo sprejel, da bo uresničil cilje in z njimi strateško izboljšal razmere. Ukrepi in »ukrepi« niso prikazani s stališča svojih učinkov, da bi lahko presodili ali bodo res kos nalogi.

Glede na slabo izvajanje programske funkcije pripravljavca strategije in njegovo zamišljeno strateško pasivnost nikakor ni smotrno uresničiti predlagane zamisli, da bi ista organizacija postala centralna točka za diseminacijo sredstev za razvoj turizma.

Strategija razvoja slovenskega turizma 2012 – 2016 (predlog): Partnerstvo za trajnostni razvoj slovenskega turizma 2012 – 2016. Ministrstvo za gospodarstvo Direktorat za turizem in internacionalizacijo, januar 2012. http://www.slovenia.info/si/Strategije-slovenskega-turizma/Osnutek-Strategije-razvoja-slovenskega-turizma-2012-2016.htm?ppg_strategija_slovenskega_turizma=2648&;lng=1

Bojan Radej, Slovensko društvo evalvatorjev, 24. januar 2012

 

Oznake: