Demokracija in ekonomija sta glavni dolocljivki sedanjega pozahodnjenega življenjskega stila. Kljub temu ostajata ti dve podrocji našega življenja strogo loceni in ju ne moremo užiti integralno, ker eno drugega pogosto spodbijata. Za dokaz te trditve imamo pri roki veliko primerov.
Ekonomija ne mara demokracije?
Svetovno gospodarstvo poganjata dva povsem nedemokraticna vira: »kazino financni kapitalizem«, ki ni pod zadostnim nadzorom nobene pravne, kaj šele politicne ustanove, in nova gospodarska velesila Kitajska, katere družbeni red ne pozna zahodne demokracije. O davcni zakonodaji ali proracunu države tudi pri nas ne moremo odlocati na referendumu. Centralne banke se menijo samo za višino inflacije, od javnih interesov pa so »neodvisne« in sicer kljub temu, da proizvajajo denar, ki ni javna dobrina, ker deluje v prid le redkim, ki posojajo kapital. Vlada ogromne zneske javnih sredstev kljub vecinskem nasprotovanju javnosti namenja za reševanje bank, po novem celo v tujini. Trenutno veljavna razvojna strategija Evropske unije je bila februarja 2005 sprejeta kljub skoraj dvotretjinskem nasprotovanju javnosti, ker je bila prevec konkurencno naravnana. In še zadnji žebelj: slovenski »k ciljem naravnani« proracun se pripravlja po postopku vrednotenja vladnih programov, ki je, verjeli ali ne, mala skrivnost (nad)ministra Gasparija.
Primeri potrjujejo, da je v nekaterih stvareh ekonomija celo v javni sferi odlocno postavljena nad demokracijo. Nadvse kocljiva ugotovitev v trenutku, ko ugotavljamo, da svetovno gospodarstvo ne deluje v dobro splošne blaginje, javnih interesov, prihodnjih generacij! Krizne razmere so razgalile nemoc politikov tako na podrocju blaginje kot pri uveljavljanju demokraticnih standardov. Vlade tudi ne vedo vec, kaj se pravzaprav dogaja. Zadnji primer je 16 minutno divjanje newyorške borze v (cetrtek 6. maja 2010, malo pred tretjo uro popoldan po lokalnem casu), najprej s strmoglavim padcem borznih tecajev in nato njihovim sunkovitim dvigom. To je bil po mnenju vodilnega ameriškega casopisa »najbolj zastrašujoc dogodek v zgodovini borze«, ki je spravil v paniko ne le trgovce, ampak celotno državno vodstvo; šele po nekajdnevnem preucevanju vzrokov se je izkazalo, da je šlo »le« za »zaroto racunalnikov«, ki danes opravijo okoli 70% vseh transakcij oz. veliko vecino špekulativnih borznih transakcij že povsem brez clovekovega posredovanja. In tudi kadar vlade vedo, kaj se dogaja, je soocenje z resnico zanje tako bolece, da jo skušajo odriniti kar najdlje od sebe in od javnosti kot na Madžarskem (laganje prebivalstvu) in v Grciji (laganje evropski uniji).
Državna oz. strankarska politika se ima cesa bati, saj že desetletja izgublja svojo vplivnost. Najprej je na ekonomskem podrocju vlade omejila ureditev medtecajnih razmerij, ki je okrnila denarno svobodo držav. V Evropi je uvedba skupne valute celo odpravila denarno suverenosti držav. Naslednja omejitev je prišla v obliki »mastrihtskih« kriterijev stabilnosti. Ob grškem primeru pa postaja povsem jasno, da bodo državne vlade v javnofinancni politiki poslej še manj samostojne. Vse pomemembnejši vir omejevanja svobode nacionalnih vlad je povezan z nalogami, ki jih nalagajo zunanji razlogi. V teh receh je vladna politika postala le še transmisijski mehanizem internacionalizacije. In ker politiki na nekaterih svojih tradicionalnih podrocjih vladanja ostajajo brez dela, je nenadoma v veliki nevarnosti tudi »volja ljudstva«, saj se poslej ne bo mogla izjasnjevati skoraj o nicemer vec.
K nemoci vlad pri upravljanju javnih zadev prispeva še en neogiben razlog. Javna vprašanja postajajo vse bolj zapletena in kompleksna. Ni jih vec mogoce razumeti samo z enega zornega kota, na primer vladnega, in skoraj o nobeni javni dilemi ni vec mogoce poenotiti javnega mnenja. Kompleksnost pomeni, da obstaja vec razlicnih pogledov na reševanje javnih dilem, ki so sicer enako legitimni in pomembni, si pa med seboj nasprotujejo. Kolikor bolj je obravnava takih težav odmaknjena od oci javnosti, tem teže jih je pravilno razumeti in razrešiti. Tako demokraticni primanjkljaj ovira prilagodljivost družbene strukture, zato družbe postajajo nekoherentne. Prepad med politiko in ljudstvom v javnih zadevah ter zato tudi med ustvarjanjem okolišcin za zagotavljanje višjih standardov demokracije in blaginje je neizbežen vse dokler politika ne bo kos kompleksnosti. Oziroma nasprotno, prepad med demokracijo in ekonomijo ni neizbežen, ce bo znala strankarska politika doumeti radikalno spreminjanje svoje vloge.
Na samem zacetku je bilo pravzaprav mišljeno povsem drugace. Demokacija in ekonomija nikakor nista bili loceni. V petem in cetrtem stoletju pred našm štetjem so v Grciji besedo ekonomija razlagali kot vednost o umnem gospodarjenju s hišnimi viri, demokracijo pa so razumeli kot vladavino ljudstva. Ekonomija ni bila mišljena kot veda o materialni bogatitvi, ki jo spodbujajo interesi zasebnega kapitala. Tudi demokracija ni bila razumljena kot nadvlada nad manjšino (in scasoma vecino), kakor jo poznamo danes, zlasti v »novih demokracijah« evropskega divjega vzhoda. V antiki je bila demokracija zlasti mehanizem iskanja soglasja z razpravljanjem. Ni šlo za to, da bi eni prepricali druge o pravilnosti svojih nazorov, ali da bi vsi skupaj ali vsaj zadostna vecina uvideli in prepoznali isto objektivno dobro in potem svoje nasprotnike »pošteno preglasovali«. Prvotno je bila demokracija dialoška in usmerjena k iskanju soglasja, ni vodila k premošcanju razlik med stališci, ampak k odkrivanju skupnih pogledov. Takšna demokracija je zahtevala, da so bile obravnavane izbire odprte, sodelujoci v razpravi pa pripravljeni odkrivati nove vidike ter dopolnjevati svoje poglede.
Demokracija seveda že izvirno pomeni posedovanje moci, vendar ne tako, kot je razumljena danes – kot mehanizem legitimizacije vecine, da deluje proti legitimnim interesom manjšine oz. vseh manjšin, ki so seštete skupaj že davno postale vecina. Tako se je demokracija iz orodja svobode vecine ljudstva pretvorjena v orožje njegovega izkljucevanja in omejevanja. Izvirno je demokracija pomenila moc za zagotavljanje sposobnosti doseganja skupnih ciljev. Mišljena je bila kot okvir dogovarjanja o uresnicevanju skupnega dobra. Demokracija je moc ljudstva, ki je sposobna uresnicevati skupne cilje v javni sferi. Moc se torej ne nanašala na nadzor nad drugimi, nad javnim, ampak na sposobnost doseganja skupnih ciljev. Povsem v skladu s slovenskim pregovorom, da je v slogi moc.
Sporocilo tega zapisa torej je, da bo za prihodnost Slovenije treba o vseh pomembnejših ekonomskih vprašanjih razpravljati cim bolj široko in demokraticno. Podrocja, kjer sta demokracija in ekonomski napredek v izvirnem smislu neposredno povezana, so podrocja, ki zahtevajo delovanje »od spodaj« kot vzemimo malo podjetništvo in »doma sedeca« oz. sedentarna podjetja, ki proizvajajo za lokalni trg in so odvisna od lokalnih virov. Razvoj »od spodaj« ustvarja ekonomsko osnovo, ki je stabilna in trdoživa v primerjavi z internacionalizirano ekonomijo in v razmerah visokih zunanjih tveganj. Res ne prinese veliko dodane vrednosti, vendar rešuje vec problemov hkrati, od ekonomskih do širše družbenih. Je torej strateško pomemben dejavnik notranje stabilnosti in potemtakem možnosti, da bomo svojo kolektivno usodo v prihodnosti obvladovali bolje kot jo zdaj.
Demokracija in ekonomija sta si v Sloveniji vse bolj vsaksebi, ker sta vse bolj locena od svojih korenin. Prihodnost družb ni vec odvisna od mnenja bolj ali manj prosvetljenih voditeljev, ampak je po kompleksni naravi stvari usodno odvisna od tega, kako bomo znali slišati in uskladiti hotenja vecine ljudi. Prihodnost je odvisna od demokraticnosti upravljanja skupnih zadev na podrocju ekonomije in napredka javne blaginje. Brez tega preobrata bosta ekonomija in demokracija ostala loceni kot degenerirani spaki, ki samo še mitološko spominjata na svoje odlicne izvirne prednike, o katerih se zaradi ocitne degeneriranosti kmalu ne bo mogoce vec uciti niti v šolah.
Bojan Radej, Slovensko društvo evalvatorjev, maj 2010
Clanek bo objavljen v casopiosu Vecer, rubrika Pogledi, ki jo ureja Dragica Korade
Glej tudi clanek Negativna energija demokracije
Oznake: slo